Uporabne vsebine

Ana Rozman je po poklicu novinarka na Radiu Slovenija, sicer pa poučuje tudi jogo plesa (Shakti dance^®). Njeni veliki ljubezni sta pisanje in ples. Presrečna je, da lahko v življenju združuje oboje. Je pa tudi mama dvema fantkoma, starima dve in pet let, ter žena. Ima torej kar veliko vlog, ki jo izpolnjujejo. Z njo smo poklepetali o knjigi Prvo leto mama, v kateri brez dlake na jeziku spregovori o nosečnosti in materinstvu.

Pred petimi leti ste prvič stopili na materinsko pot. Se še spomnite svoje nosečnosti? Kakšni občutki so vas prežemali takrat?

Moja prva nosečnost je bila po svoje čarobna. Z veseljem sem opazovala, kako moj trebušček raste in postaja večji in večji. Bila sem neizmerno ponosna na dejstvo, da bom mama. Čutiti otroka v sebi, novo življenje, ki se poraja, to je nekaj tako izjemnega, da se skoraj ne da opisati z besedami, lahko se samo doživi in občuti.

Ste se takrat veliko informirali o nosečnosti, porodu, skrbi za dojenčka? Kateri kanali so vam služili za vir? Ste prebirali tudi o izkušnjah mamic na različnih forumih in v skupinah?

Brala sem knjige in priročnike. Udeležila sem se priprav na porod pri Nini Jenštrle in jo izbrala za svojo porodno spremljevalko. Odšla sem tudi na informativni obisk v porodnišnico, kjer sem se odločila roditi.

V naročje ste dobili sina Nika. Kakšni so bili vaši prvi dnevi v vlogi mame? Bi lahko rekli, da so bili sanjski ali pa ...?

Prvi dnevi so bili zelo negotovi. Po težki porodni izkušnji sem imela kar naenkrat v naročju dojenčka, ki je bil povsem odvisen od mene. Spomnim se občutkov nemoči in strahu, če bom zmogla poskrbeti za njegove potrebe. Če bom znala uganiti, kaj potrebuje. Če bom znala pomiriti njegov jok. Prvi dnevi so bili torej čustveno zelo razburkani.

Koliko vam je pri tej veliki spremembi v življenju bil v oporo partner?

Moj mož je bil moj steber. Vsakič, ko sem bila negotova in prestrašena, me je bodril in mi zagotavljal, da mi gre dobro. Bil mi je v neverjetno oporo in za to mu bom večno hvaležna. Ni mu bilo samoumevno, da moram vedeti stvari, samo zato, ker sem postala mati. Razumel je, da se še lovim, da tudi jaz ne vem, kako je treba. Skupaj sva šla skozi prve izzive in to naju je kot par okrepilo.

O svoji materinski izkušnji ste spregovorili tudi v prvencu Prvo leto mama. Je nastajala knjiga med porodniškim dopustom ali ste potem obujali spomine?

Knjigo sem začela pisati, ko je bil moj sin star osem mesecev. Enostavno sem čutila, da se je v meni nabralo toliko neizraženih misli, besed in čustev, da jih moram zapisati, dati ven iz sebe. Pisala sem, kot bi bila v transu. Vsak dan, eno uro in pol, kolikor je trajal Nikov popoldanski spanec. Knjigo sem napisala in končala v štirih mesecih.

Vam je bilo zaradi pisanja lažje pri srcu prebroditi tudi manj prijetne trenutke?

S pomočjo pisanja sem si osmislila vse, kar se mi je zgodilo. Tudi tiste težke trenutke, za katere sem mislila, da jih imam samo jaz in da sem zaradi njih čudna. S pomočjo pisanja sem odložila stisko znotraj sebe, razjasnila sem si, kaj se mi je pravzaprav dogajalo v tem prvem letu materinstva, in ubesedila določene lekcije, ki sem jih v tem času usvojila.

Kaj so tisti izzivi, ki so bili za vas ob dojenčku najtežji?

Velik izziv mi je bil njegov jok. To, da nisem vedela, kako ga pomiriti. Da kdaj nisem vedela, kaj je razlog za njegov jok. Izjemno naporno mi je bilo tudi to, da sem bila na začetku nenehno vpeta vanj. Da tudi na stranišče nisem mogla ali pa se normalno oprhati. Spomnim se, da sem ga nesla v kopalnico in postavila gugalnik na tla, potem pa sem ves čas kukala iz tuš kabine, kako je, ali se joka itd. To je bilo najhitrejše prhanje in šamponiranje ter izpiranje lasišča, kar sem jih v življenju kdaj izvedla.

Kaj je glavno sporočilo knjige Prvo leto mama? Kaj želite povedati z njo našim 'okroglim trebuščkom', bodočim mamicam?

Glavno sporočilo moje knjige je, da je prvo leto materinstva sicer zelo lepo, ampak tudi zelo naporno, in da ni nič narobe z vami, če to na glas poveste. Danes je mama na porodniškem dopustu pogosto osamljena, skrita med štiri stene s svojim dojenčkom. Nujno potrebuje podporo, družbo, nekoga, da se lahko druži z njim, da se mu lahko potoži. Po prihodu dojenčka je vsa pozornost namenjena njemu, mama pa mora biti vesela, da je zdrav. Nikogar ne zanima, kako je ona zares. Kako doživlja vstopanje v materinsko vlogo. Kako doživlja to, da kar naenkrat nima nič več časa zase in za svoje interese, kako doživlja spremenjeno telo, spremenjen odnos s partnerjem. Želim si, da bi branje moje knjige novorojene mame pomirilo. Da bi jih utrdilo v zavedanju, da so dobre mame, tudi če jim je kdaj težko, če so vsega naveličane in če niso nenehno vzhičene nad svojim dojenčkom.  

Na kakšne odzive je naletela knjiga med mamicami, očki, nosečnicami, babicam ...?

Knjiga je šele v zadnjem letu zares zaživela. Začelo se je govoriti o njej, mamice si jo med seboj priporočajo, vidim, da je tudi pogosto izposojena v knjižnicah. Ogromno žensk mi piše in se mi zahvaljuje za to, da sem jo napisala. Da sem povedala, kako je zares. V knjigi namreč iskreno opišem tudi svoje najtežje trenutke. Ko sem odšla okoli bloka, da bi dihala svež zrak, ker sem imela vsega dovolj. Ker nisem več zmogla poslušati joka svojega otroka. Tudi to se zgodi novorojeni mami.

Menite, da se premalo govori o tem, kako je resnično biti mama? Menite, da imamjo ženske zaradi vseh ''lepih'' objav na družbenih omrežjih napačno predstavo?

Absolutno. Materinstvo je daleč od vozičkanja na sončen dan v lepi trenirki, medtem ko priden dojenček v vozičku sladko spi. Da se razumemo, včasih se tudi to zgodi, ampak večinoma je materinstvo vse prej kot to. Po mojem mnenju je najboljše, kar lahko naredimo za nosečnico to, da ji povemo, kako je ZARES. Kako je prve dneve po porodu, kako je prve tedne, prve mesece. Povejmo tudi tisto, kar sicer skrivamo, ker samo tako bodo nosečnice zares pripravljene na vstop v materinsko vlogo. Ko bodo vedele, kaj storiti in na koga se obrniti, ko postane hudo. Ko pride do težav z dojenjem, ko pride do krčev in izraščanja zobkov, ko pride do neznanske utrujenosti zaradi nespanja. Obstaja mnogo krasnih oseb, ki se ukvarjajo s temi področji in lahko mamicam to prvo leto materinstva izjemno olajšajo.

In potem je sledila še vaša druga nosečnost ... Je bila drugačna od prve?

Druga nosečnost je bila drugačna predvsem zato, ker sem se večinoma ukvarjala s svojim dveletnim sinom, ki je imel neskončno veliko energije. Spomnim se, da sva ob večerih brala pravljice in je hotel nenehno skakati čez moj trebuh. Bila sem srečna, da sem spet noseča. Da mi je bilo dano še enkrat postati mati. Spomnim se nekakšne tihe hvaležnosti, ki je napolnjevala moje dneve.

Vam je mali Anej kako drugače popestril vajino prvo skupno leto, kot ste ga izkusili z Nikom?

Anej se je rodil na začetku koronakrize, zato je bila moja druga porodniška zelo drugačna od prve. Več smo bili skupaj kot družina in mislim, da nas je to zelo povezalo. Tudi moj mož je večkrat omenil, kako vesel je, da je lahko del tega najzgodnejšega obdobja, ko je Anej dojenček. 

Bi potem, ko ste drugič postali mama, želeli kaj spremeniti, dopolniti, v knjigi Prvo leto mama?

Moja prva knjiga je odraz moje prve izkušnje, zato je ne bi nikakor spreminjala. Kot pravijo, prve ne pozabiš nikoli, in res lahko rečem, da sem ponosna na to knjigo.

Ali bi mogoče sami sebi danes dali kakšen drugačen napotek, preden ste se odločili postati mama?

Predvsem bi se pomirila glede tega, da ni nič narobe z mano, če mi je občasno težko. Da to ne pomeni, da sem slaba mama. Večkrat bi si dovolila prositi za pomoč. Večkrat bi si upala izreči besede: ne zmorem. Ker v teh besedah ni nič sramotnega. Ko iskreno priznamo, da ne zmoremo in da potrebujemo pomoč ter podporo, to odpre naše srce za nas same. Za ljubezen in sočutje do sebe. Mame smo navajene, da najprej poskrbimo za druge, da dajemo drugim, vendarle pa je ključno, da poskrbimo tudi zase.

Lahko zaradi tega pričkujemo še knjigo Drugo leto mama? Ali pa celo tretjo nosečnost, tretjega otroka in knjigo Tretje leto mama?

Ne. Knjige Drugo leto mama ne bo. Prav tako sva z možem sklenila, da se naša družina ne bo več širila. V svoji drugi knjigi, ki je tik pred izidom, se lotevam malce drugačne tematike, in sicer svoje senčne plati. Naslov knjige je Sencam glas!, s podnaslovom: Kako sprejeti svojo temo in spet postati cela.

Kje si lahko naši 'okrogli trebuščki' umislijo svoj izvod knjige Prvo leto mama?

Knjigo lahko naročijo pri meni, sicer pa je na voljo tudi v vseh knjižnicah po Sloveniji.