Uporabne vsebine

Blog Okrogli trebuščki: Izbran nosečniški jedilnik

Vedela sem, da se ti malce prehranjevalne navade med nosečnostjo spremenijo, ampak da bom imela takšno željo po določenih živilih, nisem niti slutila. Kako močan je vpliv hormonov! Neverjetno!

Nosečnost se je začela z rahlimi slabostmi, kar pa ni ''uplahnilo'' mojega apetita. No, ja, do določene jedi sem v prvem trimesečju dobila odpor. Povabljena sem bila na krst sestričnine hčerke in prva pogostitev je potekala povsem v redu, ker je bila na prostem. Ko pa je sledilo praznovanje v gostilni, sem morala kar globoko dihati, da nisem naredila kakšne ''nezgode''. Že ob vhodu je moj ostri, preveč ostri, vonj zaznal, da bomo jedli golaž. Z ničemer se nisem izdala, da mi to nikakor ne bo teknilo. V sebi sem predihovala in poskušala ohraniti rdeča lička, ampak nekako ni in ni šlo. Ko so pred mano postavili krožnik, sem nujno na vrat na nos morala odrveti na svež zrak. Nikomur še nisem izdala (razen seveda bodočemu očku), da sem v veselem pričakovanju, zato je bil ta odhod malce presenetljiv, a dogajalo se je izjemno veliko in mojo ''kalvarijo'' je ujelo le budno tetino oko. Zanimalo jo je, kaj se dogaja, zatrjevala je, da sem zagotovo noseča, ker sem tako bleda. V delčku sekunde sem se oprijela za laž in dejala, da se me loteva prehlad, okrivila pa muhasto spomladansko vreme. Sčasoma sem prišla k sebi, a jedla tistega dne nisem ničesar. In moj odpor do golaža, ki sem ga vedno z veseljem ''zmazala'' poln krožnik, se je nadeljeval do konca nosečnosti.

Pojavila pa se je neustavljiva želja - ne, ne bom zapisala po kumaricah - ampak špinači in blitvi. Slabokrvna sicer nisem bila, da bi bilo mogoče to krivo, a lahko bi špinačo s kislo smetano jedla vsak dan. Mogoče celo sem, več dni zaporedoma. Obstaja pa še nekaj, čemur se nisem mogla upreti. Nikoli nisem bila veliki sladkosned, vedno sem preferirala slani prigrizek, a nosečnost je tudi to obrnila na glavo. Kako okusen je mlečni riž s čokolado! Njami! To je bila moja najboljša sladica na svetu. In ne takšen, ki ga skuhaš sam, ampak tisti iz lončka, že pripravljen, ki te ''zapeljuje'' iz hladilnika v trgovini. Doma sem imela ogromne zaloge mlečnega riža, nikakor ga ni smelo zmanjkati, če ne bi ga moral partner ''izbrskati'' kjerkoli tudi sredi noči.

Sledili so meseci in začela se je sezona trgatev, trebušček je bil že zelo opazen, moji kilogrami pa so tudi naraščali, ampak vse v mejah normale. Dokler mi niso postregli domačega grozdja. Oh, mljac, mljac. Lahko sem ga jedla za zajtrk, malico, kosilo, pa spet malico in večerjo, pa še ponoči. Groooozdje, grooooozdje! Še sanjala sem ga. Imela sem občutek, da brez njega ne bom preživela. Rabila sva ga tako jaz kot moj otroček. Ta strastna želja po sladkem sadju mi je priborila štiri kilograme v enem mesecu in skoraj sladkorno bolezen, a se je potem vse umirilo in do konca nisem končala prekomerno težka in ostala sva oba zdrava. Uf, za las ...

Na splošno pa sem se kar nekako držala zdravih prehranjevalnih navad do zadnjega dneva pred porodom. Kakšno moč ima neustavljiva želja po določeni hrani! Res osupljivo! Zadnji dan, preden sem spoznala najinega princa, sem zavila v restavracijo s hitro prehrano in se na polno pregrešila. Še zdaj ne vem zakaj, ker nisem velika ljubiteljica takšne prehrane. O količinah, zaužitih takrat, raje ne bom izgubljala besed, lahko samo rečem, da me partner v šestih letih nikoli ni videl toliko pojesti naenkrat. Včasih se pošalim, da se je moj sin v trebuhu uprl in se odločil, da tega pa on že ne bo jedel ter je zato že naslednje popoldne prijokal na svet. Pa kako je hlastal za maminim mlekom, kot bi hotel pozabiti, kaj je nazadnje pojedel v maminem trebuhu.

Avtor: N.K. 

Photo by ArtHouse Studio from Pexels