Uporabne vsebine

Blog Okrogli trebuščki: Naša misija enodnevne dude!

Naša zgodba je povsem neobičajna. Ne začne se tako: ''Kot dojenček ni mogel brez dude, vedno jo je imel v ustih ...'' In se ne zaključi: ''Pri dveh letih smo dudo dali malim račkam in se od nje poslovili ...'' Moj sin kot dojenček ni maral dude, čeprav sem si na trenutke želela, da bi jo. Zakaj? Izveste v naslednjih vrsticah ... Jo je pa odkril pri dveh letih, ja, pri dveh letih, v predalu in v hipu je postala njegova najboljša prijateljica, a ne za dolgo ...

 

Dudo sem vzela s sabo v porodnišnico, ker mi je mama tako naročila (in jaz sem upoštevala njen nasvet, saj je na svet spravila tri otroke). ''Obvezno mu jo daj v usta, ko se podoji, in potem bo spal vso noč že v porodnišnici.'' No, v porodnišnici se sploh nisem spomnila na njo. Sin je spal, se zbujal, podojil in zaspal nazaj. Po carskem rezu sva v porodnišnici ostala sedem dni in bila sem presrečna, da je dojenje steklo brez kakšnih zapletov. In tudi po prihodu domov je ni potreboval, dokler se spet ni prijazno vmešala moja mama, ki je ugotovila, da je moj sinko ves čas na mojih prsih. Verjetno jih je imel namesto dude, priznam. Občutek sem imela, da ves dan in vso noč dojim, ampak se nisem pritoževala. Ponosna sem bila na to, da sploh hoče, da sploh imam mleko (mame z majhnim oprsjem me zagotovo razumete). No, verjetno ga ni imel ves čas na voljo in je trajalo nekaj časa, da je nastalo, v vmesnem času pa se je 'potolažil', 'carkljal', sesal, kot bi imel dudo. Pa sem mu poskusila takrat predstaviti čare dude. Seveda jo je vedno znova zavračal, verjetno si je mislil: ''Mami, pa kaj za vraga mi to daješ v usta?'' Glavico je obračal stran in je nikakor ni sprejel. Sprijaznila sem se.

Poskusila sem še enkrat ... Nekega dne, ko sva se z avtomobilom odpravljala na izlet, je bil zelo nemiren in sem mu zopet ponudila dudo. Ker med vožnjo pač nisem nameravala dojiti, saj sem mama, ki dosledno upošteva predpise, da smo vsi med vožnjo pripeti z varnostnim pasom, in ji varnost vseh v avtomobilu veliko pomeni. Tudi tokrat je bila misija dude neuspešna.

 

In tako je duda končala v predalu nočne omarice ... Nikoli uporabljena ... Nikoli, dokler ni deček napolnil dve leti in med raziskovanjem stanovanja našel najbolj svetleč zaklad – navadno dudo. Takoj je vedel, čemu je namenjena in nobeno prepričevanje tisto popoldne ni zaleglo, da bi jo dal iz ust. Je kdo naletel na takšno zagato? Kot dojenček je ni maral, sedaj pa mu je bila oh in sploh. Zvečer še jedel ni, ker je ni hotel odložiti za nekaj minut. Seveda je zaspal z dudo v ustih in jo celo noč tudi iskal, če mu je padla. Spraševala sem se, kako naj pojasnim vzgojiteljici, da ima po novem naš malček dudo. Potem pa me je še čakalo – kako naj ga odvadim od nje? Na situacijo sem gledala zelo dramatično, priznam. ''Duda mu bo uničila zobe! Brez dude ne bo več hotel zaspati. Ustavil se mu bo razvoj govora ... blablalala ...'' Mama, ki iz muhe naredi slona. Niti očesa nisem zatsinila tisto noč.

 

Ampak. Veliki ampak! Še preden sva bila pripravljena za vrtec, je bila duda pozabljena. Ostala je v postelji ... navdušenje je minilo. Hvaležna sem za takratno risanko, ki ga je spodbudila k igri, medtem ko sem bila jaz v kopalnici. Privlekel je svoj vlak in skozi igro podoživljal, kar so počeli risani junaki. Ni ga izpustil iz rok. Enodnevno navdušenje nad dudo je izpuhtelo. Nikoli je ni več omenjal, nikoli ni s prstom kazal na dudo v trgovini. Ni mu bilo zanimivo, ko je videl kakšnega sovrstnika z dudo. Duda je bila zanj enodnevna muha, mogoče celo zanimiva igrača, s katero nekako ni znal svoji domišljiji dati prosto pot. Bila je pozabljena. In tako sem si jaz sama povzročila nepotrebne skrbi. Veliki moj malček!

Avtor: N.K. 

Photo by Pexels