Uporabne vsebine

Božični dan sva z možem vedno preživela v krogu širše družine. In ko se nama je pridružil sin, te tradicije nisva želela opustiti. Čeprav sem vedela, da bo drugače in da se bova morala prilagoditi. Seveda sem tudi jaz vse skupaj malce zakomplicirala, ampak na koncu je bilo le praznično vzdušje ...

Sprva sem želela opustiti misel na skupinsko druženje. Sin je bil star komaj en mesec in nisem ga želela izpostavljati številnim virusom in bakterijam. Razmišljala sem, da bodo prisotni tudi drugi malčki, ki že obiskujejo vrtec, in bodo na družinski božični zabavi zagotovo s svečkami iz nosov. Hm ... Slejkoprej so morali vsi spoznati novega družinskega člana. Tolažila sem se, da je zaščiten z mojim mlekom in bo kos tudi temu. Obenem pa sem bila prepričana, da se mlajši otroci ne bodo toliko vrteli okrog njega, saj jim bodo bolj zanimive igračke, ki jim jih bo prinesel Božiček. Tako sem eno skrb odkljukala ... In mimogrede, moja predvidevanja so bila zmotna. Prav vsi gostje, tako mali kot tudi veliki, so bili popolnoma zdravi.

Prav tako si nisem predstavljala, kako ga bom v množici dojila ali uspavala. Še dobro, da imam najbolj razumevajočo teto na svetu, ki nama je odstopila svojo spalnico in sva tudi to uspešno ''oddelala''. Ni mi žal, da sva prvi božič z najinim škratkom preživela skupaj z njo, babico, dedkom, bratom in njegovo družino, sestričnama in njenima družinama. V srcu bi imela majhno praznino, če se ne bi odločila za to. No, pa tudi v albumu, saj vedno ustvarimo skupno božično fotografijo.

Spraševala sem se tudi, kaj vse moram vzeti s sabo za ves dan. Kaj vse potrebuje dojenček na obisku? Danes bi definitivno vzela pol manj stvari. Zagotovo enomesečnik ne rabi velike potovalke rezervnih oblačil, plenic in igračk. Ko smo potrkali na gostiteljeva vrata, je verjetno mislil, da se bomo za vedno preselili k njemu. Hahaha, če pomislim, kaj vse sem poleg daril za otroke privlekla na božično zabavo. Ampak bila sem pripravljena na nepredvidljive situacije. No, ne na čisto vse ...

Medtem ko sem zbrala vso ''prtljago'' za novorojenčka (in ga seveda oblekla v praznična oblačila), nisem predvidela, da bi bilo dobro vzeti še kakšno majico zase. Moja čudovita rdeča bluza, ki je malce ''pokala'' po šivih, je bila kmalu zaznamovana z dojenčkovo slino. Nič kaj glamurozno. Zato sem se na koncu s sorodniki veselila v sposojeni tetini majici (ki me vsaj ni utesnjevala).

Moram priznati, da sem tako zelo hitro premagala tudi ''ločitev''. En mesec sva s sinom bila nerazdružljiva, ves čas je bil ali na mojih prsih ali v naročju. Ves čas sva bila skupaj, noč in dan. Nisem vedela, kako se bom sprijaznila z nekaj minutami, ko se bo nasmihal nekomu drugemu. Pa sem se in super sem se počutila, ker sem takrat lahko v roke vzela kozarec najljubše pijače (seveda brezalkoholne) in v miru poklepetala z bratom. Začudujoč tudi sin ni jokal, ko je zagledal tuji obraz. Prav zadovoljen je bil videti.

Lahko bi ostali doma in tuhtali, kaj vse smo zamudili, ampak smo se nekako organizirali in uspešno ''pregurali'' prazničen dan izven doma. To je bil naš prvi mini izlet, preživet z družino. Z vsakim izhodom, odhodom nekam drugam, mi je bilo lažje. Nisem toliko komplicirala in tudi za to niso bile potrebne vrtoglave priprave. Naučila sem se dojiti sede, uspavati dojenčka v vozičku oz. slediti njegovemu ritmu nege, spanja, igranja, hranjenja ...

No, naslednje leto so me na božični zabavi čakali drugačni izzivi. Smreka je bila definitivno preveč blizu njegovih rok ... Prav tako čokoladni piškoti ... Kaj pa se je dogajalo takrat, pa mogoče napišem naslednje leto ...

Avtor: N. K.