Uporabne vsebine

Blog Okrogli trebuščki: Prvič v vrtec

Napočil je dan, ko sem se tudi jaz morala posloviti od porodniškega dopusta, celodnevnega 'cartanja' in 'vozičkanja'. Čeprav me je stiskalo v srcu, kako bo 11-mesečnik brez mene preživel ves dan, je uvajanje v vrtec potekalo povsem brez solz in brez stresa, zame seveda, ker njemu je bilo tako ali tako super, ker so bili v igralnici še drugi otroci in še dve vzgojiteljici, ki sta bili zelo nežni in pozorni do njega.

Uvajanje sva začela oktobra, ko je bila vrtčevska skupina že oblikovana in so se otroci med sabo že poznali. Skrbelo me je, kako ga bodo sprejeli medse, še posebej zato, ker še ni hodil. Bil je izjemno spreten pri plazenju, prišel je z enega konca igralnice na drugi z izjemno hitrostjo, ob omaricah, policah in mizah se je postavljal na noge in preprijemal, da je dosegel želeno igračko. Nisem si predstavljala, kako se bodo odpravili ven. Ga bodo nosili, vozili nakrog z vozičkom? Kmalu sem dobila odgovore na vsa vprašanja.

 

S tesnobo v srcu, ker ne bova od jutra do mraka preživljala dnevov skupaj, sva prispela do igralnice tik pred zajtrkom. Sprejela naju je prijazna vzgojiteljica, ki je sina ogovorila tako, da se mu je takoj prikupila in je takoj šel v naročje k njej. Usedla sem se v kot igralnice in ga prepustila toku vrtčevskega dogajanja. Mlečni zdrob, ki je bil tisto jutro, je bil zmaga. Napolnil je trebušček, pri tem pa mu je pomagala vzgojiteljica. Pravzaprav je vsem otrokom skupaj s pomočnico. Hodili sta od enega do drugega in prav vsi so odpirali usta kot mali ptički. Zelo sta bili organizirani in name sta naredili res izjemen vtis. Ni bilo nobenega polivanja, 'packanja', kot bi otroci že mnogo let jedli gosto hrano. Hihihi ... Potem se je spomnil name in se priplazil k meni. Očitno se je moral prepričati, da sem še tukaj, da ga nisem zapustila. Ni dolgo ostal pri meni, ker je zaslišal zanimive zvoke iz slikanice drugod in že je odrvel v svojem stilu. Bilo me je strah, da ga bo kdo pohodil, kar se seveda ni zgodilo. Vsi so bili uvidevni do njega, kljub temu da so že vsi lepo 'racali'. Okrog desete ure so odšli na ograjeno teraso, ki se je držala igralnice. Oblekli sta jim jakne in kar v copatih so malčki odšli na sveži zrak. Top! Tudi moj. Dejali sta, da imajo v vrtcu voziček, če bodo šli kdaj na igrišče, ampak da večinoma so na začetku tukaj na terasi in počakajo, da vsi malčki shodijo. Nič jim ni manjkalo, saj so imeli na voljo tudi igrače za zunaj, opazovali pa so tudi bager in kamion, ki je nasproti vrtca podiral hišo. To slednje je bilo za njih še najbolj zanimivo. Pred spanjem sva prvi dan obiska v vrtcu zaključila. Bil je zelo utrujen, poln novih vtisov, tako da je komaj čakal svojo posteljo. Naslednji dan sem ga pustila samega in prišla po njega po kosilu. Tukaj se je malce zataknilo, ker so imeli na jedilniku zelenjavno čorbo, ki je naš malček ni maral. Se je znašel in grizljal kruh. Vzgojiteljico sem opozorila na našega izbirčneža, da ni ljubitelj niti zelenjave niti sadja, ampak da lačen ne bo, če bo imel na voljo še kaj drugega.

 

Tretji dan sem pustila sina, da si skupaj s sovrstniki privošči opoldanski spanec na ležaniku. Dvomila sem, da bo zaspal, saj je bil navajen zaspati ob dojenju in stiskanju k svoji mali plišasti pandi. Dojenje je odpadlo, kaj pa zdaj? Hm ... Nestrpno sem držala telefon v rokah in čakala, da me vzgojiteljica pokliče, da pridem po njega, ker joka in me kliče.  Čakala sem in čakala ... Do 14.30, ko mi je sporočila, da se je zaspanec naspal in da že kliče: ''Mama, mama ...'' Mene je skrbelo, kako bo zaspal brez mene na ležalniku, on pa je omagal že med kosilom. Že takrat je odjadral v svet sanj, tako da sta ga samo prestavila. Očitno je bilo v vrtcu zelo aktivno ... Toliko o tem, da nikoli ne zaspi brez dojenja. Ko sem prišla po njega, se me je tako razveselil, da je 'prinorel' v moje naročje. In tisto popoldne me ni izpustil. Naslednje dni sem ga zjutraj pripeljala in se hitro poslovila od njega. Včasih se je malce kremžil in nabiral solzice, ampak ko sem jaz odšla za vogal, je bilo že zanimivo tisto, kar se je dogajalo v igralnici. Ni bilo časa za krokodilje solze.

 

Uvajanje v vrtec je tako potekalo zelo počasi, v njegovem in mojem ritmu, ne da bi se morala na hitro ločiti. Navajena sva bila na 'najino' rutino, ki pa se je spremenila, a nič zato. Najina snidenja so bila zato polna objemov in poljubov in imela sva še nekaj ur do večernega odhoda v posteljo, katere sva super izkoristila. Če je bilo lepo vreme, sva odšla na bližnje igrišče, ob slabem pa sva zavila v Minicity in zopet skupaj raziskovala povsem nov svet.    

 

Avtor: N. K.