Uporabne vsebine

V naročje sem dobila gologlavega sinka in lasje so mu na začetku zelo, ampak zelo počasi rasli. Pred prvim rojstnim dnevom pa je že imel pravo ''čupco'', zato sem se odločila, da ga prvič odpeljem k frizerju. Je bila misija uspešna?

Nekako si nisem predstavljala, kako bo sin sedel pri miru in ga bo lahko frizerka postrigla. Enakomerno? Okrog ušes? Bo to sploh izvedljivo? Kot dojenček, ki je osvojil že sedenje in prve poskuse plazenja, je bil kot vrtavka. Ves čas v pogonu ... če ni opletal z rokami, je pa z nogami. Da bi se mu nekdo približal s škarjami in bi on strmel predse ter potrpežljivo čakal?! V glavi sem si ustvarila najbolj črn scenarij: njegov jok, otepanje z rokami in kričanje, moja nemirnost, nemoč ob tolažbi, iskanje pomoči pri frizerku, opravičevanje ... Saj vem, da bi ga že kdaj prej morala odpeljati v frizerski salon in seznaniti z okoljem in frizerko, ampak tega pač nisem naredila. Sama sem bila po porodu le enkrat pri frizerju in takrat sem si vzela čas zase, brez dojenčka. Tudi nisem študirala, katera frizerka je najboljša za otoke, katera je najbolj prijazna, katera ima pravi pristop ... Izbrala sem tisto, ki je imela salon najbližje domu. Zakaj? Ker sem si predstavljala, da jo bova po nekaj minutah ''ucvrla'' domov in bom sina v solzah v vozičku peljala po naselju. Še vedno sem se obremenjevala, kaj si bodo mislili drugi. Kaj si bodo misli mimoidoči, ki bodo zagledali panično mamo, ki z vreščečim otrokom ''beži'' domov?! No, danes bi mi bilo vseeno, ampak do tega spoznanja je minilo kar nekaj let ...

Napeta (kar mogoče res ni najbolješ izhodišče, če želiš otroku predstaviti nekaj novega) sem odprla vrata frizerskega salona. Prvi začetki so minili povsem umirjeno. Ultra prijazna frizerka z izjemno močnim čutom za otroke se je s sinom počasi spoznavala, mu nekaj pripovedovala, on pa se ji je smejal. Nato je privlekla na plan velik, ampak res velik stol v obliki avtomobila. Kako hudooo! Sin je od veselja začel piskati in vriskati. Samo da sem ga posedla vanj, se je že ''peljal''. Frizerka mu je pokazala tudi škarje in improvizirala, kaj bo delala. To ga ni zanimalo. On je imel na voljo avtomobil s trobljo in volanom.

In je začela ... Počasi in previdno ga je strigla. Niso ga motili niti drobni laski, ki so mu padali na obraz. Jaz sem stala zraven in ga samo opazovala. Čakala sem na izpad, čakala, čakala ... Na mojem obrazu se je sicer razprostiral ogromen nasmešek, a v sebi sem skrivala veliko pričakovanje katastrofe. En dva tri je bil postrižen brez solz. Brez solz! Vau! Ko se je zagledal v ogledalu, je bil sam sebi všeč.

Malce več težav sem imela, ko je bil čas, da mu oblečem jakno in se posloviva. Ampak frizerka mi je dejala, naj ga pustim, da se še malo igra. Da lahko počakava, saj ni bilo gneče in nikogar nisva ovirala ... Upoštevala sem njen nasvet in sinko se je počasi naveličal ter si zaželel mojega naročja. Iiiiii ...

Obisk frizerja je minel povsem nepričakovano – brez stresa in z dobro voljo. Velikokrat sem tako vnaprej predvidevala, da se bo zgodilo nekaj slabega, a na koncu sem bila vedno pozitivno presenečena.

Ja, seveda sem njegov prvi šopek las shranila v albumu za dojenčka in zraven natančno opisala, kako je minilo prvo striženje. Še fotografirala sem ga z vseh kotov, da nikoli ne bomo pozabili njegove prve moderne fantovske frizure.

Avtor: N. K.