Uporabne vsebine

Blog Okrogli trebuščki: "Sam bom!"

Kako super preprosto je bilo, ko sem sina samo previla in oblekla. En dva tri in bil je nared za nove podvige. Toda prišlo je obdobje, ko je bil čas za samostojnost, da se sam nauči obuvati nogavice, si obleči majico, hlače, jopico ... Od enega do drugega leta je po svoje uspešno sledil navodilom in vedno sem mu pri tem pomagala. Prišla pa je tista slavna faza ''Sam bom!'', med drugim in tretjim letom, na kar sem bila ponosna, ampak to je pomenilo, da se bo oblačil pol ure, vmes se bo še trmal, ker mu nogavice ne bodo všeč, ker na majici ni Spidermana. In ko mu je končno uspelo, se je začel obuvati, kar je tudi trajalo ... in trajalo ... in trajalo ...

Si predstavljate mamo, ki se ji mudi v službo, njen sin pa si preobuva že tretje nogavice, vmes pa malce še zaspano sanjari in se ne ozira, da je ura že za odhod? Med tem ko sem bila jaz na trnih, ali mu bo uspelo vse pravočasno ''naveči'', je on še našel avtomobilček, s katerim se je nujno moral malce igrati. Ko sem želela proces pospešiti, sem dobila odločen odgovor: ''Sam bom!'' Globoko sem vdihnila in izdihnila in si dopovedovala, da moram biti potrpežljiva in verjeti vanj, da bo naposled oblečen in obut odšel v vrtec. Dala sem mu vedeti, da sem tu, če me bo rabil in se posvetila nečemu drugemu, medtem ko sem z enim očesom spremljala, kako mu gre. Seveda sem zamujala v službo, a mi je sodelavka svetovala, da naj navijam uro nekaj minut prej in bom tako lažje preživela jutro in ne bom ves čas priganjala svojega polža. Ker on še danes, leta kasneje, je pravi polž.

Kot malček je samostojno osvojil tudi veščino oblačenja, obuvanja, a še vedno za vse potrebuje veliko, ogromno časa. Vmes razmišlja, pa spreminja svoj izbor hlač, pa se spomni, da bi si mogoče še uredil frizuro z gelom, tako ura teče in teče. Včasih dobi še preblisk za kakšno zgodbico, ki jo mora takoj zapisati v zvezek, ali poskuša ujeti še nekaj minut za zadnje neprebrane strani v knjigi. Če me je to na začetku motilo, me danes niti ne. Ker to vse je del njega, ker takšen ritual je pač samo njegov in ker vedno pripelje do pozitivnega rezultata, s tem ni nič narobe.

Sprejela sem ga takšnega, kakršen je, četudi ni tako hiter kot jaz. Jaz sem, čeprav bi pričakovali nasprotno, ker sem ženska, zelo hitro pripravljena in se držim dogovorjene ure, ne maram zamujati in tudi ne maram zamujanja. Ne visim ure in ure pred omaro in ogledalom. Moj sin pa je res polž, kot sem omenila zgoraj. Vzame si čas, vse počne premišljeno, izjemno natančno, dosledno in počasi, sem že napisala – počasi, počasi ... Z leti sem ugotovila, da je čista kopija svojega očeta. Kar prej pri partnerju nisem opažala, ko pa sem bila s tem soočena pri malčku, pa je to bil izjemno dober trening za moje živce. Zanimivo, kaj ne? Z zaljubljenimi očmi marsikaj spregledamo. A nič zato, oba obožujem in brez njiju bi bilo moje življenje prazno.

Kako je videti, ko se mi pripravljamo, da gremo h komu na obisk? Vedno goljufam (srčno upam, da ne prebereta tega bloga) in jima povem pol ure prej, kot dejansko moramo odriniti. Ker potem sta pol ure kasneje vedno pripravljena. In imata občutek, da zamujamo, jaz pa sem pomirjena, da bomo spet točni. Tudi navadila sem se, da ne izgubljam živcev in ju ne priganjam ter jima ne diham za ovratnik. Ne kričim, ne ''težim''. Odidem pred blok in poklepetam z našo starejšo sosedo, ki je vedno tam in je zelo vesela, če jo kdo povpraša, kako se počuti. Izvem vse o njenem dnevu, medtem pa se moj gospodič in gospod očedita do popolnosti ter me zopet osupneta, kako fantastično sta videti. Seveda ne varčujem s komplimenti in potem končno skupaj dobre volje odidemo, kot je bilo načrtovano.

Avtor: N.K. 

Photo by Pexels