Uporabne vsebine

Če bi poslušala taščo, potem sin ne bi preživel niti enega dneva zunaj do spomladi. Rodil se je namreč novembra, ko je mraz že močno pritiskal. Kljub temu sva ''vozičkala'' in lovila redke sončne žarke ...

Predstavljam si, da so idealni poletni meseci za rojstvo otroka, saj je takrat lahko ure in ure na svežem zraku. A vendar mene to ni ustavilo. Preštudirala sem, ali gre lahko dojenček sploh v mrazu ven. Ugotovila sem, da lahko, ampak ne ko so res izjemno nizke temperature, nikakor ne v megli, snežnem metežu, ob močnem vetru ... Pa seveda ne za ves dan, kar tudi ni bilo v mojem načrtu. Želela sem z njim preživeti le nekaj časa na svežem zraku, izzven doma.

Postopoma sem ga po 14 dneh od rojstva začela izpostavljati mrazu na balkonu. Za nekaj minut, ki sem jih dnevno podaljševala. Tašča je bila prepričana, da bo ''zmrznil'', ampak ni. Tudi na najinih sprehodih, ko je v vozičku sladko spal, je bil prav zadovoljen. Tudi nikoli ni zbolel. Prvič so ga napadli virusi šele, ko je začel obiskovati vrtec pri enem letu.

Seveda nisem ravnala neodgovorno. Oblekla sem ga v topla oblačila, povrh zaščitila še z zimskim pajacem in odejo, tako da mrzel veter ni našel poti do njega. Ne, nisem pretiravala. Preden sem naštudirala, koliko slojev oblačil potrebuje, sem ga neštetokrat potipala na zatilju in prsnem košu. Ni bil prevroč, ravno prav topel. Ven sva se vedno odpravila, ko se je izza oblakov prikazal sončni žarek in ne zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Oz. ko je bil sit, kajti sredi pozne jeseni in zime si nisem predstavljala, kako bi dojila na klopci v parku. Mogoče je tudi to izvedljivo, mogoče ... Nisem preizkusila, ker je na najinih ''vozičkarskih'' podvigih vedno spal. Nisem uporabljala kengurujčka, ker sem bila prepričana, da ga bo zeblo v roke in noge. Hm, čeprav bi bil vsaj pri odhodu do trgovine in nakupovanju resnično praktičen. Mogoče si ga umislim pri drugem otroku ...  

To je bil tudi čas zame. Čas, ko sem se dala na ''off'', ko sem se tudi jaz nevede razgibala. No, zamenjala sem svojo prejšnjo zimsko opravo (visoke škornje s petami in plašč) za udobne podložene čevlje in daljšo ter debelejšo zimsko jakno. Če prej nikoli nisem nosila kape in rokavic, se kot mama nisem odpravila brez bojne zaščite pred mrazom in vetrom. Takšni sprehodi niso bili balzam le za sinovo dušo, temveč tudi mojo. Dovolila sem si, da so mi misli odjadrale daleč proč, opazovala sem mimoidoče in prečudovito naravo ... Ne glede, koliko sem bila utrujena zaradi neprespane noči, sem se domov vrnila s polnimi baterijami. Vrnila sem se prerojena, pripravljena na nove materinske izzive.  

Spominjam se najlepših sprehodov ... Takrat se nama je pridružila še prijateljica s svojim sladkorčkom. Skupaj sva ''vozičkali'' po naselju in si izmenjevali starševske izkušnje. Tudi na ves glas sva jamrali druga drugi in se bodrili. V teh mesecih sva postali pravi zaupnici, čeprav se prej sploh nisva dobro poznali. Spopadanje z materinsko vlogo naju je povezalo in najina sinova sta se tudi kasneje pogosto skupaj igrala v peskovniku, medtem ko sva ju midve zadovoljno opazovali. Spoznala sem, kako pomembno je, da imaš takrat ''sotrpinko'' ob sebi, s katero lahko deliš najbolj vsakdanje stvari. Še danes sem ji hvaležna, ker mi je priporočila top pleničke, kajti v nasprotnem primeru bi bile naše nezgode pogostejše, poslednično bi jaz noč in dan drgnila madeže z oblačil.  

Avtor: N. K.