Uporabne vsebine

Blog Okrogli trebuščki: Prve težave z dojenjem in prestavljeno potovanje

Sin je dopolnil osem mesecev in odločili smo se za vikend izlet na kmetijo k daljnim sorodnikom v sosednjo državo. Ker je že tako majhen kazal zanimanje za živali, se nama je z možem utrnila fantastična ideja, da mu od blizu pokaževa krave, prašiče, kokoške, psa, mačke, race in goske. Res je bilo fantastično jutro, ko bi se morali odpraviti na pot ...

Tistega jutra sva z možem vstala zelo zgodaj, še preden se je zbudil sin, da sva vse pripravila za pot in bivanje na kmetiji. Prtljage ni bilo veliko, saj je bil napovedan sončen vikend, tako da so v potovalki končala le lahkotnejša oblačila poleg gore plenic in igračk. V miru sva si brez hitenja privoščila zajtrk in kavico na balkonu ter počakala, da naju je iz posteljice s 'čebljanjem' priklical sin. Kot po navadi je sledil prvi jutranji podoj, ki je bil vedno daljši od preostalih (še vedno je prisegal na mamino mleko, čeprav so mu tudi teknile kašice, predvsem sadne). A se je zalomilo, nikakor, ampak nikakor, se ni želel pristaviti. Obračal je glavo stran, se zvijal, jokal, me krčevito odrival. Nisem si mislila, da je lahko tako dojenček močan, a nisem ga želela siliti, zato sem se odločila, da ga oblečem, in si v mislih dejala, da bo čas za dojenje kasneje. Vmes je v mojih dojkah še dodatno nastajalo mleko, a niti drugi in tretji poskus nista bila uspešna. Malce se me je že lotevala panika, ker v osmih mesecih nikoli nisva imela težav z dojenjem. Pa je minilo nekaj ur, na kmetijo sva sporočila, da pridemo kasneje in naj nas ne pričakujejo na kosilu. A tudi potem ni pokazal želje za dojenjem, le gosta hrana mu je teknila. Pomislila sem, da je to to. Očitno sva kar tako čez noč zaključila z dojenjem. Sicer malce nenavadno, ampak tudi prav. No, ne, ni bilo čisto prav. V dojkah me je že bolelo in ker nikakor nisem bila spretna v ročnem iztiskavanju mleka, sem poslala moža po prsno črpalko. Bolečina je bila res neznosna in med črpanjem so mi tekle solze. Prvič po porodu sem se znašla v situaciji, ki ji nisem bila kos. In tako sem vsa žalostna in nič več željna družinske avanture prosila moža, da potovanje prestavimo. Popoldne sva sorodnikom odpovedala obisk in se prepustila toku vsakdanje sobote. Šli smo na družinski sprehod, si privoščili vsi skupaj popoldansko spanje na zakonski postelji, se igrali na tleh in se veliko smejali. Čeprav smo imeli drugačne načrte, je dan minil sproščujoče, če odmislimo moje dojke, polne mleka.

Zvečer pa me je sin presenetil. Ko sem ga želela uspavati samo tako, da bi ga držala v naročju, je pokazal željo po dojenju. To je bilo natanko 12 ur po prvem neuspelem poskusu dojenja. In kot da se ne bi nič zgodilo, se je najina pot dojenja nadaljevala kar do drugega leta, brez kakršnih koli pretresov, ki sem jih bila deležna tisti dan. In samo takrat sem uporabila črpalko za mleko, nad katero žal nikoli nisem bila navdušena in jo tudi nisem nikoli nabavila, dokler ni bilo nujno. Kaj je botrovalo temu, da je zavračal moje mleko, ne vem. Mogoče je bil kriv moj zajtrk – ribji namaz, mogoče prevelika vznemirjenost pred skupnim potovanjem, ne vem ... In tudi se nisem preveč poglabljala v to, ker takšnih izzivov ni bilo več.

Smo se pa na kmetijo odpravili naslednji vikend in bilo nam je nadvse poživljajoče, za vse nas, ki živimo v mestu in ne srečamo vsak dan krav, kokoši, prašičev ... Sin je želel ves čas biti ali v hlevu ali na pašniku, obiskali smo tudi sosednjo kmetijo in tam je pogumno iz roke ponudil hrano konju. V svojem jeziku je oponašal vse živali in sorodniki so ga ves čas opazovali, kako preproste in vsakdanje stvari so mu bile zanimive. Sedenje na traktorju je bil zanj višek zabave. In potem še, ko je za darilo dobil ogromno igračko - traktor s prikolico! Skoraj ga nisva mogla spraviti domov. Slovo je bilo polno solz, oklepal se je pratete in nama mahal v slovo. Videti je bilo, kot da naju ne bi nič pogrešal, tudi odrekel bi se nama v zameno za druženje z živalicami. Ti izleti so naša stalnica poleti, vsaj enkrat. Kmetija ni blizu, ampak je vredno, kajti gre za edinstveno izkušnjo, ki je ne moremo doživeti nikjer drugje.

Avtor: N.K. 

Photo by NIKOLAY OSMACHKO from Pexels