Uporabne vsebine

BLOG: Prvič na morje

Sin je dopolnil osem mesecev, ko se nam je obetal poletni dopust. Z njegovim očetom sva se odločila, da prekineva dolgoletno kampiranje na morju in si tokrat umislimo luksuzne počitnice kar v hotelu, ker sva menila, da bo tako lažje preživeti proste dni z majhnim dojenčkom. Odločitev se je izkazala za vrhunsko, a vseeno sva midva pogrešala tisto pristno povezanost z naravo, ko se zbudiš in zaspiš pod milim nebom ter dobesedno ves dan preživiš zunaj, obkrožen z drevesi ob poslušanju ptičjega petja.

Pa začnimo s pripravami na morje ... Kdo bi si mislil, da dojenček rabi tako ogromno stvari za morje? Iz enega kovčka, ki sva ga po navadi vlekla na morje, smo pristali na treh ogromnih. Priznam, res ne znam racionalno pripraviti prtljage, upoštevajoč vse možne vremenske razmere in potrebe najinega najmlajšega družinskega člana. Od kupa plenic (kot da jih ne bi mogla dokupiti v letovišču), igrač za na plažo, v vodo, hotelsko sobo, letnih in toplejših oblačil, kozmetike, knjigic do plavalnega pripomočka, vozička, podloge za previjanje, kopalnega plašča, otroških brisač ... Ko je očka zagledal vse, kar bomo vzeli za sina s sabo, je v istem hipu začel razmišljati o najemu kombija, hvala bogu je namesto tega vklopil razum in zreduciral kup na najnujnejše, tisto, brez česa sinove počitnice ne bi bile popolne. Ja, želela sva si, da bi vsem nam ostale v prekrasnem spominu, zato sva skrbno načrtovala vsako podrobnost. Tudi pot, čeprav ni bila tako daleč, saj nas je čakala le dve uri in pol dolga vožnja, medtem ko je sin v avtosedežu sladko 'oddelal' svoj popoldanski počitek.

V hotelu je bilo osebje izjemno prijazno, prav vsi so bili naravnost navdušeni nad najmlajšim gostom, zanj so izvedele celo kuharice, ki so samo za najinega sina kuhale poseben obrok opoldne. Imeli smo namreč vplačan polpenzion, pripadala sta nam zajtrk in večerja, in še preden sem si jaz začela beliti glavo, kaj bo poleg mojega mleka čez dan jedel najin vedno lačni dojenček in kakšne kašice mu bom postregla, so mi na recepciji ponudili rešitev in dobival je okusne obroke tik pred opoldanskim spancem.

Naša jutra so se začela zelo zgodaj, najina budilka je začela čebljati točno ob šestih in po podoju smo se vsak dan odpravili na večkilometrski sprehod ob obali, kar je bilo v nasprotju s prejšnjimi leti, kako sva preživljala jutra (večinoma sva jih prespala, ker sva se pozno ponoči vračala s kakšne obmorske zabave). To je bil nekakšen nadomestek za to, da nismo dopustovali s šotorom, kajti če bi vedela, da te takšno razvajanje zjutraj napolni z energijo in poboža po srcu, bi mogoče že prej prakticirala jutranje vstajanje. Zajtrki in večerje v hotelski jedilnici so minili brez dram, vsaj po mojem mnenju, verjetno so se natakarji za našim hrbtom zmrdovali nad 'umetniško' popackanimi prti in glasnim navdušenim 'cmokanjem'. Ampak nihče od drugih gostov se ni pritožil, tako da bravo nam, tudi midva sva nekako uspela pojesti, ne da bi pri tem eden izmed naju moral animirati dojenčka.

Na plaži je bilo pa tako ali tako zabavno, za sina je bilo vse novo, želel je raziskati vsako brisačo, se nasmehniti vsem kopalcem in se vključiti v igro drugih otrokom. Užival je v tem, da je bil v središču pozornosti, da so se mu priletne gospe dobrikale, ga božala, ščipale za okrogla lička. Ko sva šla s Fredovim obročem v vodo, se je zavedal, da ga vsi opazujejo in mu je godilo. Bala sem se, da mu bo voda premrzla, da ga bo strah, nasprotno – on se je počutil kot najbolj srečna riba v vodi, solzice so privrele, ko ga je bilo treba spraviti ven. Spomnim se le ene težave, in sicer sva se dojila kdaj pa kdaj tudi na plaži in ta misija na začetku ni bila uspešna, ker je zraven pogledoval, kaj se dogaja okrog njega, ker ga je zmotil vsak šum ali glas. A zahvaljujoč jutranjim sprehodom sva našla super klopco, malce oddaljeno od kopalcev, v popolni senci, kamor sva se lahko skrila in se je v miru najedel maminega mleka.

In kot zelo odgovorni novopečeni starši smo se takrat poskušali držati domače rutine, nismo jo preveč spreminjali, zato sva ga zvečer uspavala ob običajni uri, midva pa sva se potem preselila na teraso hotelske sobe. In kakšno srečo sva imela! Bila je tik nad hotelskim plesiščem, kjer so imeli vsak dan živo glasbo. Počutila sva se, kot bi najela VIP prostor, saj sva se kljub spečemu dojenčku (ne, nič ni slišal, spal je trdno do jutra) v zložljivi otroški posteljici imela čudovito in nisva bila prikrajšana za romantiko na morju. Skratka, top dopust, malce drugačen ob otroku, a vseeno nepozaben.

Avtor: N.K. 

Fotografija Pexels