Uporabne vsebine

Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.

Teden se je začel čudovito. Dočakala sva pregled nuhalne svetline. Bolj kot se je bližala ura pregleda, bolj sem bila nestrpna in pod stresom, ker nisem vedela, kaj vse bom izvedela. Nejc me je ves čas miril, naj ne bom črnogleda. Ko sva prišla tja, je medicinska sestra želela izvedeti vse podatke (višino, težo, ali je prvi otrok, bolezni v družini ...). Skupaj sva odšla v ordinacijo k zdravnici, Nejc se je usedel na sedežno za očke, jaz pa sem se ulegla. In se je začelo ... Dojenček se je lepo videl – glava, rokice, nogice. Brcal je že! Nazadnje, ko sem ga videla, je bil kot fižolček, zdaj pa je bila prava mala oseba. Sprva se je skrival in nama kazal ritko, potem pa se je le obrnil. Najin ''bejbi''! Pokazala nama je, kje so možgani, kako odpira usta (to je najbolj fasciniralo Nejca, da bo takšen kot on, hihihi). Zmerila je nuhalno svetlino. Razložila nama je, zakaj je pomembno to meriti. Meja je 2,5, jaz sem imela pa 1,3. Po pregledu smo se še skupaj usedli in nama je pojasnila rezultate. In takrat sem se pomirila, saj sem vedela, da je vse v redu z ''bejbijem''. Na mojo starost je možnost za Downov sindrom 1:1411. Moj rezultat pa je pokazal 1:6570, kar je še manjše tveganje za Downov sindrom. Na pregledu sva dobila tudi dojenčkovo fotografijo in ati jo ponosno vsem kaže naokrog.  

Vseeno sva se odločila, da naredim predrojstveni test (Nifty), ker sem vedno v skrbeh pred vsakim pregledom in se sprašujem, ali bo vse v redu. Ni nama žal, ker bova morala za to odšteti kar nekaj denarja. Ni poceni, ampak je vredno. Rezultate pa mi bo zdravnica sporočila naslednji teden. Odločila sem se, da želim vedeti spol zaradi organizacije zabave ob odkritju otrokovega spola. Ampak, ampak! Velik ampak! Upam, da tega ne bom izvedela po naključju od zdravnice jaz, ampak prijateljici, ki jima bom preposlala naprej to elektronsko pošto. Oni bosta namreč pripravili zabavo in bo tako tudi zame in Nejca pravo presenečenje. Bo fantek? Ali bo deklica?

Širšim družinskim članom sva se odločila, da razkrijeva novico o dojenčku. Najprej sva povedala moji babici, dedku in tetam. Moji babici je to vlilo voljo za življenje in ji dalo nov zagon, da ostane zdrava. Dedek pri 90 letih nama je brez dlake na jeziku rekel: ''Saj bosta vidva z njim trpela ...'' Vsi smo se iz srca nasmejali.  Naslednji dan smo se morali nujno odpraviti k družini moje tašče. Ni več mogla biti tiho in ohranjati skrivnost zase. To pomeni, da smo tja šli ob nenormalni uri – ob 21. uri (ker je takrat zaključila s službo), ko se meni že počasi zapirajo oči. Novice so se prav vsi zelo razveselili, saj bo to njihov prvi pravnuk ali pravnukinja.

Telefončki delujejo ... Kar hitro se je razširila novica. In mislim, da sedaj že vsi družinski člani že vedo. No, ja, po očitovi strani še ne vedo. Ptičice jim niso izdale, tako da naju ta naloga čaka še naslednji teden.

Vikend sva preživela z Nejčevimi prijatelji na morju. In tudi z njimi sva delila, da bova kmalu zibala. To je bil njihov razlog za veseljačenje od jutra do mraka ... Hihihi ...