Uporabne vsebine

Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.

Teden sem še vedno preživljala na dopustu. In slabosti se nisem mogla znebiti … Včasih sem bila slaba predvsem zjutraj, včasih zvečer. Včasih ves dan. Vreme se je za moje stanje izboljšalo. Začelo je prijetno pihljati, kar je pregnalo neznosno vročino stran. Tako sem lažje ''pregurala'' dan. Ampak zgodilo se je nekaj ... Moje telo je bilo zaradi nenehnega bruhanja zelo oslabljeno, zato nisem mogla več stati. Z Nejcem sva se zaradi tega vzroka predčasno vrnila z dopusta. Želela sem biti kakšen dan več doma, preden se vrnem v službo. Želela sem se spočiti od vsega ... Želela sem se vrniti v svoj ustaljen ritem ... Želela sem še marsikaj postoriti doma ... Nisem želela začeti že z delom, medtem ko bi me čakala gora umazanega perila in razmetano stanovanje. Vrnila naj bi se v soboto. Dogovorila sva se, da bova v nedeljo dolgo spala. V najini postelji. Načrtovala sva, da si bova v restavraciji privoščila zajtrk, da bova popoldne odšla na kosilo k mojim staršem ... To naj bi bil res sproščujoč dan. Upala sva, da bodo tudi temperature nižje, takšne kot so bile na morju. Vendar so se najini načrti spremenili ...

Po poti je bilo grozno. Petkrat ali šestkrat sva se morala ustaviti ... Vsa počivališča do doma so bila zaznamovana z mojo slabostjo ... Tudi na meji mi je bilo zelo slabo. Vsi iz sosednjih avtomobilov so me začudujoče opazovali. Po meji se je nadaljevalo ... Nisva več vedela, kaj naj narediva. Za nasvet sem po telefonu prosila mami. Priporočala mi je, da pokličem v porodnišnico Postojna, saj mi bodo oni lahko svetovali, kako naj ukrepam. Porodnišnica je bila na poti z morja, najbližja. Zdravnik je predlagal hospitalizacijo, vendar v tisti porodnišnici, ki je bližje mojemu domu.

V porodnišnici v Kranju me je sprejela prijazna zdravnica. Potarnala sem ji o svojih težavah, morala sem ji opisati svoje celotno zdravsteno stanje, počutje tudi prej ... Preverila je, ali je to moja prva nosečnost. Pozanimala se je, ali je kdo v družini imel podobne težave, ali imajo kronične bolezni, katere vse bolezni sem imela jaz, ali sem bila že kdaj operirana ... Rutinska vprašanja ... Mene pa je najbolj zanimalo, kaj se dogaja z najinim ''bejbijem''. To mi je bilo najpomembneje. Lahko bi odšla domov in počivala, ampak bi se mučila. Obenem bi se spraševala, kako vse skupaj vpliva na dojenčka. Zdravnica mi je razložila, da si dojenček na podlagi posteljice, ki jo ima, vzame vse hranilne snovi, ki jih rabi. Jaz sem tista oseba, ki je potem oslabljena, če nečesa primanjkuje. To se je tudi meni zgodilo ...

Ostati sem morala v bolnišnici. Priključili so me na infuzijo. Imela sem srečo, da sem bila sama v sobi, da je bil vikend in ni bilo gneče. Medicinske sestre so bile zelo prijazne in so mi razložile, kako vse poteka pri njih. Vso noč sem imela infuzijo. Zjutraj sem dala na pregled urin in kri. In zopet sem dobila novo infuzijo.

Še isti dan je prišel pome Nejc in odšla sem domov. In takoj sva se zapeljala k mojim staršem. Mami me je že pričakala z okusno domačo juho. Od prihoda domov sta na mojem dnevenm redu: počitek in pitje zadosti vode. Steklenička vode je ves čas ob meni. Ne bom več pozabila piti!

Photo by Matteus Silva from Pexels