Uporabne vsebine

Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.

Med nosečnostjo se mi je zgodilo zelo veliko … Doživela sem vesele in žalostne trenutke. Dekliščina, poroka, zabava za nosečnice ... V tem tednu pa je bil tudi pogreb. V 68. letu starosti je umrl Nejčev dedek. Doživel je infarkt, uspeli so ga sicer oživeti, ampak so bile možganske poškodbe prehude, ker je bil dlje časa brez kisika. Zelo kratek čas  je bil v umetni komi, vsak dan smo upali, da se bo zgodil čudež. Upali smo, da se bo zbudil ... Hkrati pa smo vsi vedeli, da bodo v tem primeru poškodbe prehude.

V sredo zgodaj zjutraj naju je poklicala Nejčeva mama in nama sporočila žalostno novico, da je dedek preminil. Nejc ga je klical ata, jaz Jano ... Zelo nas je pretreslo vse skupaj, ker je bil še zelo mlad. Dedek se je zelo veselil prihoda najinega otroka. To bi bil zanj prvi pravnuk ali pravnukinja. Vedno je bil vesel, kadar smo se srečali. Spomnim se, kako navdušen je bil, ko sva mu zaupala, da bo postal pradedek. Teden je bil resnično nabit z žalostnimi čustvi. Najin dojenček ne bo nikoli spoznal svojega pradedka ... Bil bi najmlajši med vsemi prastarši. Jaz jih še imam ... Pred tem nisem vedela, kako je, ko nekoga bližnjega izgubiš za vedno. Res je bil mlad, vitalen, hodil je na morje in v toplice. Vem - če bi bil še živ, da bi se veliko ukvarjal z najinim otrokom. Prepričana sem, da bi ga kam peljal in da bi veliko časa preživljal z njim. Oh, res nama je hudo, ker se je to zgodilo veliko prezgodaj.

V soboto je bil pogreb ... Jaz nisem smela biti zraven, ker velja običaj, da nosečnica ne sme biti blizu mrliča oz. biti sploh na pogrebu. Zato sem jaz popoldne raje odšla v službo, da sem se zamotila in nisem sama s svojimi mislimi ostala doma. Nedeljsko dopoldne sem preživela na pokopališču in sem se poslovila od njega ... Z Nejcem sva dala narediti ikebano v obliki srca, zraven sva priložila fotografijo dojenčka, na hrbtni strani pa sva napisala: ''Vem, da me boš čuval iz nebes.'' Tašče se je ta najina gesta še posebej dotaknila. V slovo sva mu napisala tudi kratko pismo, v katerem sva mu razkrila, ali bi dobil pravnuka ali pravnukinjo. Položila sva ga zraven žare.  

Teden je bil psihično in fizično izčrpljujoč ... Popoldan v nedeljo sem potem samo ležala v postelji in gledala televizijo. Še vedno se sploh ne zavedava dobro, kaj se je zgodilo ... Ko bova naslednjič prišla na obisk, njega ne bo tam. Ne bova ga več srečevala na cesti ... Otroku bova pripovedovala čudovite zgodbe o njem in kaj vse je naredil za Nejca, naju. Predstavila mu bova njegovega pradedka v najlepši luči.

Photo by Ivan Samkov from Pexels