Uporabne vsebine

Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.

Vstopila sem v zadnje trimesečje. Skupaj s sorodniki, Nejcem in prijatelji ugotavljamo, da čas prehitro beži. Pred kratkim sva povedala, da bova dobila dojenčka, in sedaj je še manj kot tri mesece, preden se bo rodil.

No, ja, moj teden je vedno tako pester in se mi ves čas nekaj dogaja. Ali sem ves dan v službi, ali na fakulteti, ali nekaj počnem ... Seveda prenova stanovanja še poteka. V tem tednu smo preselili spalnico v drugo sobo. Pričakujeva pa obisk mizarja, ker sva se odločila, da dava izdelati previjalno mizo po točno določenih merah. Postavila jo bova v kotiček, v katerem želiva, da bo vse skupaj zelo funkcionalno. To še ni vse! Dodatno bova dala narediti še omare. In seveda tudi dnevno sobo. Nejc in moj oči urejata še drugo sobo. Kot sem že omenila, se bova poslovila od tapet. Potem bodo prišli še drugi delavci in v enem mesecu bo vse urejeno. Dnevna soba, juhuhu. Komaj čakam, da bom imela svojo sedežno, ki že čaka v garaži mojih staršev. Vesela sem, ker mi ne bo več treba gledati televizije iz postelje. Seveda je povsem udobna za spanje, ampak ne za gledanje filmov in serij. Komaj čakam na sedežno, komaj čakam. Nič več ne bom težko vstajala, nič več me ne bo bolel križ. Sedežna bo odlična za počitek, ki ga bom vse bolj in bolj potrebovala.

Čez vikend sem bila zelo zaskrbljena. ''Bejbi'' ni nič brcal. In sem mislila: ''Ker je prvi dan, ne bom komplicirala ...'' Drugi dan sva z Nejcem poskušala vse trike, ki sva jih našla na svetovnem spletu. Pila sem sladko pijačo, mrzlo vodo, ležala sem na boku, nežno sva ga ''špikala'' skozi trebuh ... Dojenček se ni premikal ... Bila sem že ''panična'' ... ''Če se ne bo kmalu premaknil, bom šla naravnost v porodnišnico na pregled,'' sem govorila. Moral bi se premikati. Moral. V 27. tednu sem že močno čutila brcanje. Tudi Nejc, ko je imel na trebuhu roko, je občutil ''bejbijevo'' brcanje. Ko mu očka nekaj govori, se tudi odzove. To je tako lepoooo! Dejansko naju sliši. Iiiiii ... Posluša in spremlja naju. Iiiiii ... Prebiranje objav v različnih Facebook skupinah mi ni pomagalo, ko nisem čutila njegovega brcanja. Nosečnice so pisale, da nekaj časa niso čutile otrokovega brcanja in so šle v porodnišnico. Tam pa ... raje ne bom napisala ... Nisem želela brez razloga skrbeti, ampak po drugi strani pa sem ves čas tuhtala o tem. Ko sem v nedeljo zvečer ležala, se je ''bejbi'' končno začel premikati. Juhuhu! Juhuhu! In kaj sem ugotovila? Da se dejansko čez vikend dojenček zelo umiri. Ker imam čez teden zelo naporen in pester urnik, je očitno, da se v soboto in nedeljo moje telo sprošča in umirja. Počiva ... In pravzaprav počiva tudi ''bejbi''.

To se je ponovilo tudi ta vikend. Njegovo premikanje ni tako intenzivno. Sicer čutim nežno brcanje, ampak med ležanjem ne vidim, kako se premika moj trebuh. Pogovarjala sem se tudi s kolegicami, ki so mi zaupale, da je ob napornih dnevih tudi dojenček bolj aktiven. Ko pa se umirim, se bo umiril tudi on. Sedaj vem, da tudi on rabi počitek, da ne more ves čas biti aktiven. Hihihi, sem pa zelo vesela, ko me močno brcne. Vsi božajo moj trebušček. Ampak jaz vedno pravim, da dojenček vedno protestira takrat, ko se ga kdo dotika. Takrat nikoli noče brcniti. Do sedaj je uspelo njegovo brcanje čutiti samo Nejcu. Seveda je čisto raznežen. Pogosto zaspiva tako, da ima on roko na mojem trebuhu, kar že meni zeloooo veliko pomeni. Ker če on ne doživlja nosečnosti kot jaz, ker je moški, vsaj tako lahko spremlja svojega otročka, ki raste v meni.    

Photo by Pavel Danilyuk from Pexels