Uporabne vsebine

Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.

V 30. tednu sem bila še vedno prehlajena. V naši družini so bile prisotne tudi prve okužbe s koronavirusom, zato sem se redno testirala na dva dneva. Vedno je bil test negativen in prehlad je počasi izgineval. To je pomenilo, da se res nisem okužila, ampak je prehladu botrovalo to, da je trenutno jesen, ko so tudi druge bakterije in virusi na pohodu, ko je muhasto vreme, ko temperature nihajo ...  

V tem tednu se mi je pripetilo nekaj fascinantnega. Z Nejcem sva gledala televizijo. In kar naenkrat sem začutila, da je vse mokro v predelu oprsja. Pomislila sem, ali sem se polila. Hm, ničesar nisem pila ... Uau, spoznala sem, da v mojih dojkah že nastaja mleko. Sprva sem bila zelo presenečena, saj to je neizpodbitni dokaz, da se moje telo pripravlja na porod. To je dokaz, da bo kmalu z nama tudi najin ''bejbi''. Nejcu sem takoj pričela razlagati, kaj se dogaja z mano. Šokiranosti resnično nisem mogla skriti. Ponoči zaradi tega pripetljaja sploh nisem mogla dobro spati. Imela sem zelo čudne sanje. Ves čas sem ''premlevala'', da je januar že zelo blizu. Jaz še nisem pripravljena ... Stvari samo ''kupčkam'' in zlagam ... Najina dnevna soba in hodnik sta še vedno gradbišče. Najino življenje se lahko en dva tri odvrti v drugačnem tempu. In naju s svojim prihodom preseneti ''bejbi''. V glavi mi je delalo: ''Bum, bum, bum!'' O vsem tem sem razmišljala še zaradi enega dogodka ...

Ko sva z Nejcem pred kratkim hodila v hribih, sem v spodnjem delu trebuha naenkrat začutila zelo močno bolečino. Prisotna je bila 20 sekund. Potem pa je izginila in se ni ponovila. Brala sem, da so to lažni popadki, t. i. Braxton-Hicksovi popadki. Že takrat sem ugotovila, da se moje telo pravzaprav že pripravlja na porod. Občutek imam, da bom rodila pred predvidenim datumom poroda. Pred 18. januarjem ... Ves čas odštevam in ugotavljam, da je vedno manj tednov, ko se bom sprehajala z okroglim trebuščkom.

Imela sem tudi pregled pri ginekologu. Naredil je utrazvočno preiskavo in bilo je vse v redu. Dojenček naj bi tehtal 1700 gramov, kar je malce nad povprečjem. Ginekolog mi je dejal, da bo dojenček ob rojstvu verjetno težek 3700 gramov, če bom rodila takrat, ko je predviden rok. Obrnjen je že z glavico navzdol. Skrival se je za medenično kostjo, tako da obraza nismo mogli videti. Lase ima približno 12 milimetrov dolge. Ginekolog se je pošalil, da se bo rodil s ''čupco''. No, in zdaj se sprašujem, ali je ta mit resničen? Če ima nosečnica zgago, bo rodila dojenčka z lasmi. Kaj menite? Povedala sem mu tudi za nenadno bolečino v trebuhu med pohodom. Pomiril me je, da je to sedaj povsem normalno. Da so to lažni popadki, da se moje telo pripravlja ... Tudi nastajanje mleka že zdaj je povsem normalen pojav. Da čas je pravi, da se vse to začne dogajati ... 

Naslednji pregled imam pri ginekologu na sredini decembra. Medicinska sestra mi je dejala, da bom takrat dobila napotnico za porodnišnico. In mene je spet stisnilo pri srcu ... Vse stvari imam že kupljene za dojenčka, ampak nimam jih lepo pospravljenih. Vse je zloženo v kuhinji, ker trenutno drugje nimam prostora. Pa še oprati jih moram, a jih nimam kje obesiti in potem pospraviti. Joj, prejoj! Ker se približuje veseli december, prazniki, ker je to čas nakupovanj, obiskov ... nama bo kmalu zmanjkalo časa za ureditev. Zato Nejca ves čas priganjam, da pohitijo z delom in čim prej uredijo naš družinski domek. Še enkrat izpostavljam – sem mala perfekcionistka in želim imeti vse urejeno, preden se nama pridruži ''bejbi''. Zdaj imam čas, da vse uredim, ne bi rada z dojenčkom v naročju pospravljala stvari v omare. Decembra načrtujem zaključiti s službo. Takrat se želim posvetiti sebi in kdaj pa kdaj še kaj narediti za študij. Ko pa bo dojenček enkrat tu, pa želim ves čas posvetiti le njemu in sebi. Ne želim takrat panično pospravljati doma. Sicer sta mi tast in tašča obljubila – če bom odšla v porodnišnico, preden bo postavljena previjalna miza, bosta poskrbela, da ob mojem in dojenčkovem prihodu zagotovo bo. Ampak to me ni popolnoma pomirilo ... Aaaaa ... jaz želim imeti kotiček za dojenčka popolnoma urejen pred rojstvom ''bejbija''. V opremljanju in urejanju zanj uživam in ne želim, da to počne nekdo drug namesto mene ali pa da me to delo počaka. No, saj vem, nekaj časa še imam ... Še imam čas ... Še imam čas ... To si ves čas govorim.

Photo by MART PRODUCTION from Pexels