Uporabne vsebine

Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.

Odločila sva se, da poveva najinim ožjim družinskim sorodnikom. To pa sva seveda morala storiti na prav poseben način. Na Instagramu in nosečniških blogih je poplava idej in jaz sem izbrala najbolj domiselno. Kupila sva slinček, na katerem je pisalo I love my family. Dala sem ga v škatlo, zraven pa sem priložila še test nosečnosti. In sva šla najprej na obisk k Nejčevim staršem in mlajši sestri.  Ko sva tja prišla, sva bila oba živčna, v rokah sem držala škatlo. Poklicala sem taščo, da se nam je pridružila v dnevni sobi in prosila, da nekdo odpre škatlo na mizi. In prav tašča je to tudi naredila. Vsi skupaj so bili zelo veseli, objemali in poljubljali so naju. Njegova mlajša sestra je vplila: ''Teta bom, teta bom!'' Potem smo skupaj računali, kdaj bo prišel dojenček, da bova morala urediti stanovanje ...

V istem tednu sva šla na obisk k mojim staršem. Tja sva prav tako odnesla to dragoceno škatlo. Doma sta bila samo mami in oči, manjkali so moji sestri in svak. Mami in oči sta sedela na sedežni in tudi tu sem postavila škatlo na klubsko mizico. Moj oče je prinesel Nejcu pivo in potem je bila mami tako šokirana, da je vzela Nejcu dobesedno pivo iz rok in ga spila. ''A še enega dojenčka bomo imeli?!'' je bila začudena. Namreč moja starejša sestra bo avgusta rodila. In, ja, dva nova člana bomo dobili. Hurej! Spet so sledili objemi in poljubi. Priznam, bilo me je strah povedati staršem, saj so zelo strogi, predvsem glede šolanja. Želijo si namreč, da naredim še magisterij. Nisem si mogla predstavljati njihove reakcije. Bodo jezni? Bodo veseli? Uf, sem si oddahnila. Na koncu so bili ultra veseli.

Pridružila se nam je še mlajša sestrica in Nejc je tudi njej dal škatlo v roke. Pred tem pa jo je hecal, da zadnje čase ves čas zamuja. In da je tokrat zamudila nekaj pomembnega. Ko je odprla škatlo, so ji iz ust zletele kletvice veselja. Hihihihi ... Vriskalala je in skakala ter vpila: ''A dva bomo imeli?'' Potem jo je zanimalo, ali mora biti zdaj spet nekaj časa tiho in ne sme deliti novice s prijateljicami. Prosila sva jo, da še nekaj časa molči, ker je dobro, da si prve tri mesece tiho.

Nehala sem piti alkoholne pijače. Da ne bo pomote - samo tu pa tam sem si kdaj privoščila kakšen gin tonik ob posebnih priložnostih, sedaj pa sem se od tega poslovila. Turška kava, ki sem si jo sama ponavadi kuhala doma, mi ni več ne prijala, zato zdaj pijem samo bolj blago različico v lokalu.  Ves čas sem govorila, da se sploh ne počutim nosečo, da sem odlično, da nimam nikakršnih znakov, razen izostanka menstruacije. Odštevala sem dneve do ginekološkega pregleda ...

Pravzaprav je bilo to dvojno novo obdobje. Začela sem tudi z novo službo obenem. Administrativna pomoč v pisarni, kar mi je bilo tudi všeč. Dvojno veselje je bilo tisti teden. In zaradi razdeljevanja delovnih zadolžitev, sem se odločila, da novico o nosečnosti povem tudi vodji. Malce me je bilo strah, kakšen bo odziv, vendar je odlično sprejela. Vse je bilo popolno ...