Uporabne vsebine

Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.

No, pa sem dočakala prve nosečniške simptome, o katerih še en teden ni bilo ne duha ne sluha. Pojavila se je slavna jutranja slabost. V vsej svoji veličini. In ne vem, zakaj ji pravijo jutranja slabost, kajti meni je bilo neprijetno v želodcu do poznih popoldanskih ur. Prvič sem imela trenutek slabosti na parkirišču pred službo. Upala sem, da me ni nihče videl. Gospodične ob osmih zjutraj, v fini črni oblekici, ki se drži za trebuh in je videti, kot da bi prišla s celonočnega žura ...

Zadeve so se samo še stopnjevale ...Moje bledice nisem mogla prekriti niti z rdečilom za ličnice.  In kako pojasniti nenehno tekanje sem in tja ter držanje za trebuh, usta? Noro! Nosečnosti res nisem mogla prikrivati tudi pred sodelavci, saj so me že malce postrani gledali. Čutila sem na sebi njihove poglede ... Želela sem biti iskrena. Želela sem z njmi vzpostaviti prijateljsko vez. Že moje prve delovne tedne. Tudi tokrat me je bilo strah, kako se bodo odzvali. Bila sem pozitivno presenečena. Čeprav se ne poznamo dolgo, so bili vsi zelo veseli zame in so mi bili pripravljeni pomagati. Vedno vedno sem jih lahko prosila za pomoč in kozarec vode (ki je zame trenutno tekoče zlato).

Obrnila sem ves internet, kaj bi mi lahko pomagalo proti slabosti. Našla sem, da pomagajo metin čaj, uživanje banan in grisinijev ... Vse to sem poskusila, a žal ni pomagalo. (Mimogrede, če imate zame nasvet, mi javite. Bom zelo hvaležna!!!!) Vsak dan se je slabost nadaljevala. Samo zvečer  sem bila v redu. Tudi do šestkrat dnevno mi je bilo zeloooo slabo.

Ampak, čeprav se bere zelo pesimistično, sem nekaj le odkrila. Večkrat na dan jem pomalem. Jem tudi kadarkoli in karkoli mi prija. V torbici imam vedno pripravljen majhen prigrizek. Ne dopustim, da se javi moj želodček.

Trenutno se tudi v velikem loku izogibam trgovinam, ker mi tam nekako ni prijetno in ima vse tako močan vonj. (Nisem vedela, da bi v nosečnosti morala hoditi s ščipalko na nosu?!) Najin hladilnik je zdaj bolj prazen, tako da če želite priti k nama na obisk, prinesite prigrizke in pijačo s sabo. Hihihi ... Nikakor si ne morem zamisliti na sendviču salame. Na splošno mi ne teknejo banane (ki naj bi pomagale proti slabosti – očitno jaz nisem univerzalna nosečnica) in drugo sveže sadje. Zelo pa mi diši kitajska hrana, predvsem mongolsko meso. Zanimivo. Me prav zanima, kaj bi razni strokovnjaki dejali na to. Od kod izvira moja želja? Obvezno moram jesti zeloooo kislo solato. Kisa ni nikoli preveč! Pogosto se kar sama povabim k tašči na govejo juho. Res je odlična. Včasih sem jo kuhala tudi sama, ampak da bi se vonjave širile doma ... Neeee! Komaj čakam dan, ko se bom spet smukala po kuhinji. Obožujem sebi in Nejcu pripravljati meso na tisoč in en način, testenine, pečen krompir ... Njami ... Mi že diši ... Ali pa tudi ne ... Da nisem tako obremenjena z dejstvom – kuhati: da ali ne, sva se odločila, da bom te mesece malo več zapravila. Zato naročam hrano v restavracijah. Tolažim se, da je pomembno, da vsaj nekaj toplega pojem. Četudi ni domače, ampak pazim, da je vsaj zdrava izbira.