Uporabne vsebine
Evin nosečniški dnevnik: 9. teden
Eva bo postala mamica. Prvič! In z nami bo delila svojo sladko pot devetih mesecev. Tedensko bomo spremljali njene izvirne zapise o tem, kaj doživlja kot nosečnica, kakšna vprašanja se ji porajajo, kakšni pregledi jo čakajo, kako ji nagajajo hormončki, kakšne vse spremembe v svojem življenju doživlja ... Zapisi bodo enkratni, doživeti. Včasih se bomo z njo smejali, včasih pa jo bomo na daleč spodbujali. Stopili bomo v svet 'okroglega trebuščka'.
Juhuhu, v devetem tednu so slabosti čudežno izginile. Ne duha ne sluha o njih. Ampak v devetem tednu nosečnosti so se začele peklenske vročine. Poletje je tu. In jaz sem ugotovila, da se moram paziti ...
Noč pred pregledom (jaaa, končno sem ga dočakala) nisem mogal mirno spati. Ves čas sem se zbujala in razmišljala, kaj me čaka naslednji dan. Zbudila sem se že pred budilko in sem kot kup nesreče sedela na postelji in čakala uro odhoda h ginekologu. Nejc me je objel in mi dejal, da bo vse v redu in naj nikar ne kompliciram. Ob 7.10 sem bila že v ambulanti, kjer me je ginekolog zelo hitro sprejel. Nisem čakala, ker se resnično držijo ure naročanja. Vprašal me je, zakaj sem prišla. In jaz sem izvirno odgovorila: ''Mislim, da sem noseča.'' Smejala sva se ... Povprašal me je o vseh nosečniških simptomih. Seveda sem spregovorila o slabosti. Potolažil me je - če nekaj hrane obdržim v sebi, to ni znak za preplah. Uf, kar odleglo mi je.
Naredil mi je vaginalni ultrazvok, kot je značilno za prvi pregled. Razložil mi je, da so kasnejši ultrazvoki prek trebuha, razen če bom nosila dojenčka bolj zadaj ali pa se bo skrival za črevesjem. Na zaslonu sem končno zagledala svojo ''bebico'' in ob tem so me preplavila čustva veselja in sreče. Videla sem njegov glavo, roke, noge in hrbtenico. Fasciniralo me je dejstvo, da lahko vidiš, kako bije srce. Povprašala sem ga, ali ga lahko tudi slišim. Pojasnil mi je, da dojenček takrat, ko želimo slišati njegovo bitje srca, to občuti, kot da bi bil v savni. Ustrašila sem se, da bi bilo lahko to potem nevarno zanj. Ginekolog se mi je nasmehnil in dejal, da bova to storila zelo na hitro. Ko sem še slišala bitje srčka, sem bila še dodatno pomirjena, da je z njim vse v redu.
Razložil mi je, kaj in česa ne smem jesti. Zanimivo je, da ne smem jesti velikih rib (morskega psa, tune), školjk, kozjih izdelkov in sušija. Predlagal je, da jem čim bolj pisano in raznoliko hrano. Vsa vprašanja, ki sem jih imela glede poletja, dopusta, čolna ... sem seveda pozabila. Kot sem že napovedala ... Hihihi ... Opozoril me je, da se moram naročiti na merjenje nuhalne svetline, katero izvajajo od 12. do 14. tedna nosečnosti. In kot vestna mamica, sem se prijavila na merjenje še isti dan. To me čaka 12. julija in takrat bo lahko šel Nejc z mano. Gre za plačljivi pregled in komaj čakava, da spet vidiva najino ''bebico''.
Medicinska sestra mi je vse razložila o materinski knjižici. Trenutno je še bolj prazna, ampak jo že ponosno nosim ves čas s sabo. Vem, da bodo sčasoma notri vsi datumi pregledov, izvidi, pomembne informacije ... Vzela mi je tudi kri, da preverijo vrednost hemoglobina. Na naslednjem pregledu bom dala tudi vzorec urina. Krvni pritisk mi bodo preventivno merili vsakič. V krvi mi bodo po 20. tednu zmerili tudi vrednost železa. Ko sem bila mlajša, sem bila slabokrvna. Tako da bom zdaj pazila, kaj jem, da ga zaužijem dovolj. Rada bi se izognila slabokrvnosti in uživanju zdravil zanjo.
V soboto sem bila na dekliščini in po dogovoru sem bila dežurna voznica, ki ni uživala alkoholnih pijač. Nevesta je prav tako noseča (v petem mesecu), prijateljica pa prav tako (v četrtem mesecu) in ves čas so vsi omenjali, da je treba biti pozoren do njiju. Da moramo vsi paziti na njuna okrogla trebuščka, jaz pa sem morala ves čas molčati. Želela sem zakričati na ves glas, da bom tudi jaz zibala, ampak vedela sem, da še ni pravi čas. Dejansko pa sem bila jaz tista, v prvem trimesečju, na katero bi morali malce bolj gledati. Peljali smo se namreč z barko in seveda je na plan privrela moja slabost, a sem jo morala spretno prikrivati pred vsemi dekleti.
V nedeljo smo praznovali dedkov 90. rojstni dan. Bilo je zelo lepo in ganljivo. Toda praznovanje me je utrudilo, zato sem se ulegla na ležalnik pod senčnik. Po uri spanja sem odšla v hišo, kjer se me je na stopnicah ''lotila'' vrtoglavica. Hitro sem se morala usesti in popiti kozarec vode. Tako da to je zame opomnik, da sem ob največji vročini v ohlajenem prostoru in da poskrbim za zadosten vnos tekočine.
