Uporabne vsebine

Eva je postala mamica. Prvič! Kako se je odvijal njen porod? Kje je rodila? Je bil partner ob njej? Je rodila sina ali hčerko? Kako sta z Nejcem poimenovala ''bejbija''?

V petek zvečer sem se počutila čudno. Z Nejcem sva razmišljala, da bova verjetno ta vikend spoznala najinega 'bejbija'', čeprav nisem imela posebnih znakov, ki bi nakazovali na to. Še vseeno sem razmišljala, da bom verjetno rodila na predvideni datum poroda ali šele po roku. Tudi moj tast je nenehno govoril, da ima občutek, da bom rodila en dan po roku, ki je napisan v materinski knjižici. Po drugi starni pa so me mnogi opozarjali, da bo imela tisti vikend luna zelo močan vpliv in da bom verjetno s popadki še tisti vikend odrvela v porodnišnico. In kako prav so imeli ...

Ker sem bila prepričana, da sem še daleč od dneva D, sva se z Nejcem zvečer dobila s prijatelji v baru zraven najinega doma. Res je, da sem že težko sedela, ampak želela sem izkoristiti še zadnje trenutke, ko sem se lahko zabavala brez dojenčka. Mogoče potem sploh ne bom imela časa za takšne mini pobege na pijačo s prijatelji. Ko se je ob 22. uri bar zaprl, smo se ''prestavili'' v gasilni dom in smo nadaljevali z našim zanimivim klepetom. Privoščili smo si tudi zelo okusen narezek. Tik pred polnočjo sem se zaradi utrujenosti počasi poslovila. Nejc se je odločil, da odide še na sestrino zabavo. Praznovala je namreč 21. rojstni dan. Prijatelji so se zbrali v naši kleti, zato sem vedela, da ne bo daleč, če se bo začelo v mojem trebuščku karkoli odvijati. Jaz sem se prijetno zavila v odejo in zaspala ...

Okrog 3.30 sem se zbudila, ker sem imela dva močna krča, ki sta se izkazala za prava popadka. Dobila sem občutek, da moram zelo hitro vstati in kar naenkrat se je iz mene izlila voda. Začela sem vpiti: ''Nejc, Nejc, brisačo mi prinesi, prosiiiim! Vse je mokro. Vse bom umazaaaalaaaaaaa ....'' Njemu ni bilo jasno, kaj se zdaj dogaja. Komaj se je ulegel in že me je slišal kričati. Bil je kar omotičen od vsega ... No, pravzaprav sem ga morala še buditi, da se je končno skobacal iz postelje in mi prinesel brisače. Oprhala sem se. Nejc mi je pripravil spodnje perilo in vložek, ker mi je voda po kapljicah nenehno odtekala.

Počasi sva se odpravila proti porodničnici v Kranju. Med vožnjo sem imela že redne popadke na pet minut. No, medicinska sestra je dejala, da to še niso pravi popadki. Da to še ni začetek ... Uf, jaz pa sem se že počutila grozno ... V triaži so me pregledali. Najin Cene je bil mali lenuhec in zaradi tega sem bila kar eno uro priključena na CTG. Vmes sem morala veliko piti, ležati na enem boku in nato še na drugem, potem sem se morala prestaviti še na hrbet. Cene je bil zelo len in to se jim ni dopadlo. Ko so me poslali na oddelek v zgornje nadstropje, sem imela že popadke na dve minuti. Ampak še vedno so menili, da to ni dovolj za rojevanje. In čez eno uro so me potem še enkrat priključili na CTG. Želeli so preveriti, če je Cene že bolj aktiven. Še enkrat so me pregledali in odprta sem bila tri centimetre. In so me poslali nazaj na oddelek. Prosili so me, da poskušam še malo predihavati popadke. Ampak bili so že tako močni, da sem pri vsakem bruhala. In ko nisem mogla več trpeti, sem medicinsko sestro prosila, naj me odpeljejo v porodno sobo in mi dajo karkoli proti bolečinam. In tam sem spet predihavala popadke ... Molila sem in molila, da bi mi čim prej dali epiduralno analgezijo.

Že prej so mi vzeli kri. Pregledali so trombocite, hemoglobin in še ostalo. Bila sem pozitivna na streptokok, zato sem pričela dobivati še antibiotik. Zato sem morala na epiduralno analgezijo še počakati, dokler mi celoten antibiotik iz vrečke ni stekel po cevki v žilo. Hudo mi je bilo. Porodna babica Dominika je bila zelo prijazna, ves čas me je tolažila. Bila sem na robu solz ... Potem so se odločili, da mi dajo še zdravilo proti slabosti. In sem spet čakala, da se celotna vsebina steče iz vrečke po cevki v mojo žilo. In ja, klistiranje sem tudi dobro prenesla. Morala bi počakati pol ure, no, meni je uspelo 15 minut. Ampak klistiranje res ni bilo tako strašno. En dva tri ...

Končno sem dočakala anesteziologa. In končno sem dobila epiduralno analgezijo. To mi je rešilo življenje! Takrat so mi dovolili, da sem poklicala Nejca, da se mi je pridružil v porodni sobi. Mislil je, da bo ujel veliki finale. Mislil je, da se počasi vse zaključuje, a v resnici je bilo pred nama še nekaj ur. Epiduralna analgezija mi je povrnila moči, vendar sem kljub temu bila že zelo utrujena, ker tudi ponoči nisem veliko spala. Predihavanje popadkov je bilo naporno, ves čas sem bruhala ... Resnično sem hvaležna, ker obstaja epiduralna anelgezija. Končno sem prišla malo k sebi ...

Porodna babica je ugotovila, da se maternični vrat ne odpira, zato so mi dali še umetne popadke. To je končno pripomoglo k odpiranju. No, na koncu me je bolelo ... Epiduralna analgezija (tako pravijo) ne pomaga, če je dojenček že popolnoma spuščen. Ampak sem ''preživela'' tudi to bolečino. Potiskala sem 20 minut. Vsaj tako pravi Nejc. Hitreje ni šlo, ker ima Cene veliko glavo. Sprva smo poskusili brez prereza presredka, a na koncu so morali tudi to storiti. Zato sem sedaj tudi šivana med vaginalno in zadnjično odprtino. Ker najin fantek je bil velik! Obseg glave je imel 36,5 centimetrov, težek je bil 3,670 gramov in velik 53 centimetrov. Rodil se je ob 14.09.

Porajali so se mi neverjetni občutki ... Tudi Nejcu. Obema so se v očeh zalesketale solze. Vse se je srečno končalo. Sedaj sva že v sobi. Cene leži v posteljici zraven mene. Nimam ga pri sebi v postelji, ker me ''spodaj'' vse boli in sem utrujena od celodnevnega dogajanja. Danes je bolj na varnem v mali posteljici. Tako ali tako sladko spi. Jaz pa si že počasi nabiram moči. Od jutri naprej se bova nenehno ''cartala'' in jaz bom samostojno začela skrbeti zanj.  

Photo by Sarah Chai from Pexels