Uporabne vsebine

BLOG: Je že shodil?

Ko je sin dopolnil osem mesecev, so me znanci začeli zasipavati z vprašanji, kot so: ''Se že dviga ob sedežni? Je že naredil kakšen korak?'' Starejše gospe v našem bloku so imele kup nasvetov zame, naj ga raje držim za obe roki zunaj in se tako počasi sprehodim z njim, na voziček in tricikel pa naj pozabim. Včasih sem morala res globoko vdihniti, da jim nisem zabrusila nazaj, da to ni dobro za otrokov razvoj.

Ja, prav ste prebrali, osem mesecev je imel komaj, ko se mi je prijateljica, ki je imela en mesec starejšo hčerko od mojega sina, začela hvaliti: ''A veš, da se moja Anja že nekaj tednov postavlja na noge? Nič več ji ni zanimivo kobacanje, vse želi doseči in videti stoje.'' Seveda je temu sledilo povpraševanje, v kakšni razvojni fazi je moj dojenček. In dejansko je bil neskončno daleč še od tega, da bi sploh razmišljal o korakanju. Iz dnevne v otroško sobo, pa potem v kuhinjo, se je spretno po vseh štirih plazil in tako razkrival vse, kar je bilo na tleh. Osvojil je le sedenje, tako da se je včasih malce spočil, si vzel postanek na svojem pohodu in si ''približal'' (beri: zmetal) stvari, ki so bile postavljene na nižjih policah. Hvala bogu, sem sledila njegovim aktivnostim, tako so se namesto spominkov in knjig zelo hitro tu znašle igrače in slikanice, ki so ga zanimale.

Ampak prijateljica ni bila edina, do enega leta sem ničkolikokrat slišala: ''Je že shodil?'' Vse skupaj mi je šlo na živce, včasih sem bila prav besna zaradi tega in sem ji citirala dognanja iz razne literature, včasih pa sem postala zaradi tega žalostna in zaskrbljena. Vse bolj pogosto me je začel razjedati dvom, da je mogoče pa res kaj narobe z njim, če še ne hodi tako kot vsi ostali (ja, vem, da ne shodijo vsi takrat, ampak dopovejte to občutljivi novopečeni mami). Odločila sem se, da pokličem njegovo pediatrinjo in ji zaupam svoje skrbi. Pomirila me je, mi dala celo napotnico za pregled pri fizioterapevtki, kjer sem dobila potrdilo, da ni nič narobe z njim. Predlagala nama je mini telovadbo za razgibavanje in krepitev mišic ter mi tudi ona pritrdila, da ni priporočljivo vleči otroka za roke in ga tako učiti hoditi. Bilo mi je malce lažje pri srcu in odločila sem se, da ne bom podlegla pritiskom okolice. Moj otrok se razvija v svojem tempu in je mogoče bolj napreden na kakšnem drugem področju (definitivno se je z meseci in z leti izkazalo, da je na govornem alfa in omega), gibalni zaenkrat pač še ni njegov.

In kdaj je shodil? Po 13. mesecu se je začel zelo hitro prijemati za višje stvari, stole, sedežno, kljuke na omaricah in tako korakati iz enega prostora v drugi. Tudi zunaj se je že z rokami dvignil in prijel za tobogan ter ponosno stal zraven njega ter gledal na okoli, češ: ''Ali me vidite?!'' Tudi jaz sem bila ponosna nanj, bravooo, moj sinko. Osvojil si še eno veščino!

Zagotovo vas zanima, kdaj je potem shodil. To mu je uspelo pri 14 mesecih, prav na valentinovo. Ko sva se z njegovim očetom vrnila z romantične večerje (prvega zmenka, od kar sva imela otroka), je iz naročja babice samozavestno in odločno ''priracal'' do naju. Bil je čaroben trenutek, očitno naju je zelo pogrešal, tako da ni mogel dočakati, da midva prideva k njemu. Na žalost se nobeden od naju takrat ni spomnil, da bi posnel prve korake, a sva naslednje dni ves čas hodila naokrog s telefonom. Imamo goro posnetkov in mislim, da jih bo nekega dne z veseljem pogledal. Shodil je, ko je čutil, da je pravi čas za to. Moram reči, da je trajalo, ampak smo tudi mi ta trenutek dočakali. Njegov korak je bil v mehkih čeveljčkih in copatih stabilen, od nekdaj je bil bolj previden, ni začel takoj s tekanjem po stanovanju, ampak vse v svojem ritmu, zanesljivo in varno brez padcev na nos.

Avtor: N.K. 

Photo by Tatiana Syrikova from Pexels

Iščete kakovostne vsebine za preživljanje časa z otrokom v udobju vašega doma? Ne spreglejte Minicityjevega #igrajmosedoma!