Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju.  

Ko se je Cene rodil, so naprej naredili vse preiskave. Vsi izvidi so bili super. Počasi je pridobival tudi na teži. Ker nisem imela veliko svojega mleka, so me vprašali, če mu lahko dodajajo adaptirano mleko. Seveda sem se s tem strinjala, saj sem opazila, da je ves čas lačen. Resnično je potreboval veliko. Tako mi je bilo lažje pri srcu, saj sem vedela, da bo šele tako sit. Najprej sem dojila, potem pa sem odšla k medicinski sestri še po stekleničko adaptiranega mleka. Naučila me je, kako ga pogrejem in kako Ceneta hranim po steklenički.

Ker sem rodila po 12. uri, bi morala v porodnišnici Kranj ostati tri dni. Naredili so mu preiskave za zlatenico in ugotovili so, da je prisotna oz. da so vrednosti mejne. Zato so se odločili, da ga poležejo pod UV lučko. Morala sem ga popolnoma sleči in obleči v poseben kombinezon. In sem ga pustila tam nekaj časa spati. Sčasoma so dejali, da mu to pomaga. In ker so bile vrednosti res mejne, so dejali, da bova šla naslednji dan domov. Še posebej zato, ker je bil priden jedec in je pridobival na teži.

Naslednji dan je prišla do mene pediatrinja. Povedala mi je, da so se rezultati zelo poslabšali. Zato sva morala ostati en dan dlje v porodnišnici. Ceneta so dali še pod močnejšo UV lučko. Bila sem zelo žalostna, ker sem se res veselila, da greva že domov, da bova skupaj z Nejcem, da bova v miru vzpostavila rutino ... Izvedela sem, da mu bodo oči zakrili s posebnimi očali, ker bi lahko ta svetloba dolgotrajno škodovala njegovemu vidu. No, in jaz sem mislila, da bo imel ta očala samo takrat, ko bo ležal pod lučko, v resnici pa jih je potem nosil ves dan. Joj, kako grozno mi je bilo pri srcu. Nisem videla njegovih oči. Med dojenjem jih je imel gor in jaz sem zaradi tega jokala kot dež. No, verjetno so mi še malo hormoni nagajali. Vsi so me tolažili ... Tisti dan sem dobila v sobo še ''cimro'', prej sem bila sama. Tudi z njo sem se veliko pogovarjala o tem in mi je bilo veliko lažje prebroditi te trenutke. Po drugi strani sem bila vesela, ker so to ugotovili že v porodnišnici in se s tem nisem soočala šele doma, saj bi se najverjetneje morala vrniti nazaj.

Popoldne so mu vzeli kri in zvečer je prišla spet do mene pediatrinja. Rezultati so bili tokrat dobri, zato so se odločili, da ga ob 22. uri umaknejo izpod lučke. Načeloma je bilo to dogovorjeno za peto uro zjutraj. Želeli so namreč videti, kakšno bo stanje, ko ne bo pod lučko. Nameravali so mu vzeti še enkrat kri čez nekaj ur in preveriti določene vrednosti. Ponoči so ga medicinske sestre vzele k sebi, da sem se jaz lahko spočila, saj je bil celoten proces slačenja, oblačenja, postavljanja pod lučko, pa spet stran ... zelo naporen. Ni bila čisto običajna procedura, kot je pri ostalih novorojenčkih, ki so se lepo ''carkljali'' pri mamicah. Midva te priložnosti sploh nisva imela, saj je bil skoraj ves čas pod lučko.

Naslednji dan so bili rezultati super in pediatrinja je dejala, da greva lahko domov. Jupiii! Prekipevala sem od sreče. Nejc je prišel po naju že ob 10.30. V porodnišnici je bila kar gneča, ker je bila polna luna in je bilo v tistih dneh polno novorojenčkov.    

Tako sva sedaj doma ... Moja in Nejčeva družina nam zelo pomagata, ker me zaradi prereza presredka še vedno zelo boli. Seveda se lahko gibam, ampak dobro je, da malce več počivam. Ko sem dlje časa pokonci, me začne boleti. In tudi kakšno protibolečinsko tableto tudi vzamem. Trenutno sem osredotočena na svoje okrevanje in Ceneta. Trudim se, da se doji, občasno ga hranim tudi po steklenički, predvsem takrat, ko mi pokaže, da se ni dosti najdel. Nejc mi tudi ogromno pomaga. Veliko sodeluje pri skrbi in negi za najinega sončka. Koristi očetovski dopust - brez njega vem, da bi mi bilo težko. Še posebej mi prav pride njegova pomoč ponoči, ker ne morem en dva tri vstati. On je zadolžen za podiranje kupčka. Odličen tim sva. Kar dobro sva že uigrana in upam, da bo tako tudi v naslednjih tednih.   

Photo by Anna Shvets from Pexels