Uporabne vsebine

Mamin dnevnik: 18 mesecev in 2 tedna

Eva je mamica, ki je začela pisati dnevnik za Okrogle trebuščke med nosečnostjo. Danes je njen sinek Cene star eno leto. In tudi tokrat bomo spremljali, kaj vse že zna, pri čem je najbolj spreten, kaj se najraje igra, s kakšnimi izzivi se pri njegovi vzgoji srečujejo starši ... Brez dlake na jeziku bo spregovorila o materinski vlogi in njenem usklajevanju s študijem ter poklicem. Tedensko bomo brali o njenih družinskih trenutkih, ki bodo polni veselja, a tudi velikih prelomnic. Vljudno vabljeni k branju!

 

Naš teden se je začel lepše, kot se je končal ... V torek smo dobili na morju obisk. Prišla je Nejčeva prijateljica z družino. S partnerjem Matejem imata hčerko Zarjo, ki je junija praznovala drugi rojstni dan, novembra pa pričakujeta novega družinskega člana. Nisem pričakovala, da se bo Cene hitro začel igrati z Zarjo. Vem, da se zelo lepo igra s sestrično Nežo, ampak na njo je navajen. Med dopustom sta se morala slišati prek videoklica, ker ga je Neža že zelo pogrešala.  Dejansko pa je vzljubil tudi Zarjo in super ju je bilo videti skupaj, kako sta se igrala. Tudi Patricija je bila presenečena, ker je bila sprva Zarja sramežljiva, a je Cene kar vztrajal in vztrajal. Videla sem, da je že zelo pogrešal družbo malčkov. Tudi, ko sem ga v šali spraševala, ali bi šel v vrtec, mi je na ves glas zavpil: ''Jaaaa!'' Verjetno vrnitev v vrtec po dopustu zanj ne bo tako težka. Skrbela me je le vrnitev v rutino ... Po drugi strani – to je bil naš dopust, zvečer je bilo vedno super, zato nismo zgodaj hodili spat. Ob večerih smo obiskovali mini otroški lunapark. Na večino igral Cene še ni mogel, vendar je na premikajočem se avtomobilu zelo užival. Navdušen je bil, ker je lahko samostojno hodil naokrog in opazoval druge otroke ter se sladkal s sladoledom. To mu je veliko pomenilo. Tudi druženja z Zarjo zagotovo ne bo pozabil. Veliko sta tekala naokrog, se lovila ... Pri tej starosti že spoznava, da ne obstaja samo on, ampak tudi drugi ...

 

Nekaj dni smo bili sami. Obiskali smo tudi moje starše, ki so bili nastanjeni v apartmaju, ki je bil pol ure oddaljen od našega. Pravzaprav smo jih z obiskom kar presenetili. Popoldne nam je bilo dolgčas in sva se odločila za plažo, ki je primernejša za Ceneta, ker ima veliko kamenčkov. In tako smo se z avtomobilom odpeljali k mojim staršem. Takrat je bila pri njih tudi moja sestra Maruša s fantom. Vedeli smo, kje so. Všeč nam je bilo, ker so bili v majhnem mestu z zalivom. Vedeli smo, da jih bomo našli v apartmaju ali na plaži. Našega obiska so bili zelo veseli. Skupaj smo se kopali v morju in večerjali. Ceneta sva oprhala in med vožnjo nazaj je spal. No, to je bilo že povsem običajno. Pogostokrat je zaspal v avtomobilu, ko smo se vračali iz centra, lunaparka ... Tudi to me je skrbelo, saj nisem vedela, kako bo potem doma zaspal v postelji.

 

V četrtek in petek sta nama ves čas zvonila telefona. Oba z Nejcem sva gasilca in imava pozivnika. Sprva je trikrat zvonil telefon ponoči Nejcu. Skrbelo me je, da se bo Cene zbudil. Prosila sem ga, da ugasne telefon. No, proti jutru je začel zvoniti še moj telefon. Nisva vedela, kaj se dogaja ... Nejca je klicala tudi bivša sodelavka, ki je potrebovala protipoplavne vreče. Oba sva bila šokirana, spraševala sva se, kaj se dogaja. Nato sva začela dobivati tudi fotografije in posnetke. Govorila sem s svojimi in njegovimi starši. Dejansko je bila takrat največja poplava v običini Škofja Loka, kjer živimo mi in Nejčeva družina. Poplava je bila tudi v Medvodah, kjer bivajo moji starši. Hiše mojih sorodnikov so bile vse na varnem. Tudi danes so vsi dobro. Z mami sva bili ves čas v stiku, v ozadju so se slišale sirene. Nejca in mene je zelo skrbelo, ni nama bilo vseeno ... Bila sem zelo nemirna, živčna ...

V petek smo nameravali oditi domov, vendar nisva vedela, ali nama bo uspelo priti do hiše. Poslušala sva o zaprtju cest ... Odnesla sva vso prtljago v avtomobil in počasi smo se začeli voziti domov, vendar je bil na cesti pravi kaos. Gneča ... Pred cestninsko postajo je Nejc obrnil in vrnili smo se v hišo. Cene je med vožnjo spal. Odšli smo v trgovino po večerjo in nato sva se še malo igrala s Cenetom, ki se je zbudil. Zunaj je divjala nevihta, mi smo bili ves čas v hiški. Cenetu je postalo dolgčas in počasi smo se zopet usedli v avtomobil ter se znova odpravili proti domu. Nismo imeli nikakršnih težav do doma. Iz avtomobila se ni videlo razsežnosti poplav, ker je bila že trda tema.

 

Zjutraj se je Nejc odpravil v službo, saj sta morala z očetom urejati vse povezano z elektrarno. Jaz sem odšla pomagati gasilskemu društvu PGD Trata in civini zaščiti Škofja Loka. Pripravljali smo sendviče za gasilce in še ostale malenkosti, ki jih mora pač nekdo narediti. Razvažali smo opremo na teren. Ni mi bilo prijetno gledati, kaj se je zgodilo ljudem. Tudi v nedeljo sva oba delala, medtem ko je na Ceneta pazila babica.

 

Dejansko na mojem koncu v Škoji Loki nimam občutka, da so poplave povzročile takšno katastrofo. Ko pa se zapelješ na drugi konec mesta, pa te stisne pri srcu ... Vesela sem, da so ljudje stopili skupaj in si pomagajo. Cene tega še ne dojema, ne ve, kaj se dogaja ... Verjetno mu bomo o tem čez nekaj let le pripovedovali ...  

Fotografija: Pexels