Uporabne vsebine

Mamin dnevnik: 36. teden

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

 

Odlično je bilo, ker nama je bilo vreme naklonjeno. Sončno, sončno, sončno! Ampak ni bilo niti prevroče niti premrzlo. Od sestre Maruše sem si sposodila rolerje in skupaj s Centovo teto Nastjo sva eno popoldne preživeli skupaj. Rolali sva in rolali. Še danes bi to ponovila, ampak vreme je deževno in to nikakor ni izvedljivo. Žal mi je, da se nisem spomnila na rolanje prej. No, mogoče tudi nisem imela časa za to ... Zdaj čakam na lepše dni ...

 

Skoraj vsak dan sem imela v Pirničah gasilske vaje, saj smo se pripravljale na sobotno tekmovanje. Udeležujem se ga že od 16. leta, izpustila sem ga le lani, ko sem bila noseča. Bile smo zelo pridne, res smo se osredotočile na vaje. V skupini je namreč veliko mamic in nismo želele biti dolgo ločene od svojih otrok. V eni uri, včasih dveh, smo z vso vnemo trenirale. Nobena od nas ni želela celotnih večerov biti odsotna. Pravzaprav sem kar malo pogrešala Ceneta, čeprav ga nisem videla samo kratek čas. Hihihi, to smo pa mame. V soboto smo tekmovale v mokri vaji. Ker je bilo manj ekip prijavljenih, smo bile prve. Bravo! Odlično smo se odrezale. Ampak priznati moram, da nismo imele prave konkurence. Ni bilo tistega adrenlinskega pričakovanja. Žal mi je, da se prostovoljni gasilci ne udeležujejo takšnih tekmovanj v večjem številu. Naše društvo je na primer zbralo tri ekipe po devet članov. Vsi so marljivo vadili in se na koncu tudi udeležili tekmovanja.

 

Naslednji dan smo organizirali še gasilski piknik. Imeli smo se super, a kljub temu sem komaj dočakala večer, ker sem bila že zelo utrujena. Cene se je namreč zelo pogosto zbujal vse noči. Jokal je v spanju. Mislila sem, da nanj vplivajo kakšne spremembe, ampak ugotovila sem, da se ni zgodilo nič kaj dramatičnega. Je pa res, da se je zelo veliko slinil, zato sem pričakovala, da bodo na plan pokukali prvi zobki. Pozorno sem opazovala, ampak jih še ni bilo.

 

Ob četrtkih obiskujeva tečaj plavanja. Tokrat sva bila prvič sama brez Nejca. Veliko lažje sem uredila Ceneta in sebe ob njegovi pomoči, tokrat sem imela malo izziva. Veselo je tudi kobacal naokrog. Druge mamice so ga opazovale in imela sem občutek, da komaj čakajo, da bodo tako spretni tudi njihovi otročki. Sploh se ne zavedajo, da je njim lažje, saj otroka le položijo na previjalno podlogo na tleh in se lahko v miru tudi same uredijo. Jaz pa sem se morala s Cenetom zapreti v garderobo, da sem se lahko preoblekla. Bila sem prepričana, da bi v nasprotnem primeru veselo kobacaje odšel na raziskovalni potep. Ampak ne bom se preveč pritoževala. Zdaj je resnično samostojnejši, hitreje se sam zaigra in posledično se tudi prej utrudi.

 

Malo me skrbi, ker se nisem nič posvetila študijskim obveznostim. Vsak dan sem imela kar veliko drugih nalog, obenem pa Cene ni spal čez dan toliko ur, kot je ponavadi. Mogoče dvakrat po eno uro, kar je definitivno bilo premalo, da bi se jaz lotila študiranja. V tem tednu bom zagotovo prosila za pomoč taščo, ki dela popoldne, da pazi Ceneta in ga odpelje na sprehod. Verjetno se bom tako lažje usedla za računalnik in vsaj malo pisala magistrsko nalogo.   

Fotografija: Pexels