Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

Cene je praznoval prvi mini rojstni dan. Babi in dedi iz Pirnič sta se zelo potrudila. Zvečer sta prišla na obisk in nam prinesla tri kose torte, da smo se malce posladkali. Zraven smo seveda še nazdravili. Cene še ne sme tega jesti, ampak smo zato mi uživali. Ob tem sem se spomnila, kako hitro čas beži. Imam občutek, kot da je Cene z mano že 100 let. Tudi zrasel in pridobil na teži je, vendar jaz tega niti nisem opazila, medtem ko sta babi in dedi takoj. Moja sestra Nika, njegova tetica, je presenečena, kako se je že oblikoval kot fantek, kako polna lička ima in kako velik je. Oblačila sem že morala zamenjati. Sedaj nosi oblačila, velikosti 62, no, nekaj oblačil, velikosti 56, mu je še prav. Drugače je Cene velik in suhljat deček, tako da imam velik izziv pri izbiranju oblačil. Nekatere hlače so mu prekratke, v pasu pa mu ustrezajo, druge so mu predolge in mu v pasu niso prav. In da se še malce ustavim pri prvem mini rojstnem dnevu ... Tudi tete so ga poklicale po telefonu in mu zapele pesmico Vse najboljše. Pri nas smo navajeni praznovati in so tudi najmanjši dogodki vzrok za veselje. Nihče od nas se ne pretvarja, da takšni majhni trenutki ne štetejo, tudi le-ti ne gredo mimo nas. Naj še omenim, da smo mojim staršem nadeli poimenovanji babi in dedi, Nejčevim staršem pa mama in ata. Tako jih bo tudi Cene klical.

V sredo sva imela tudi prvi pregled pri pediatrinji. Zjutraj sva odšla v zdravstveni dom Škofja Loka. Z avtomobilom. S sabo sem vzela vse dokumente, ki sem jih potrebovala. Medicinska sestra ga je stehtala in zmerila. Velik je 56,5 cm. Pridobil je en kilogram, tako da je sedaj težak 4,55 kg. Pediatrinja je rekla, da super raste in se razvija, vendar ga preveč ''zateguje'' v levo stran. Zato moramo odslej naprej paziti, kako ga dvigamo in v kakšnem položaju spi. Fokus moramo dati tudi na desno stran, kajti če bi upoštevali samo njega, bi bilo vse samo na levi strani. Učila me je tudi ''baby handlinga'', pri čemer me je začelo skrbeti in sem se vprašala, ali resnično vse počnem tako narobe. Vesela sem vseh nasvetov, saj sem mlada mamica in se še učim, ker je to moj prvi otrok. Je pa res, da je Cene po mojem mnenju že kar težak in ko ga držim, moja roka ni tako močna ... Od sedaj naprej se bom še bolj trudila. Ogledala sem si tudi veliko videoposnetkov na to temo, ampak dokler mi pediatrinja ni pokazala tega in me dobesedno popravljala, nisem vedela, ali ga nosim prav, ali ga odlagam na previjalno mizo prav, ali podirava kupček v pravem položaju, ali ga pravilno odlagam v posteljico ...

Je pa že na začetku dejala: ''Oooo, dobili smo obisk rdečelasega fantka.'' Ja, prav ima. Cene ima rdečkaste, oranžne lase. Njegova teta Nastja je tudi rdečelaska, Nejc ima samo kakšen pramen rdečkast. Jaaaa ... najin sinek je svetlopolti rdečelasi dečko. Poleti, ko bo sonce močnejše, ga bo treba še posebej čuvati in zaščititi pred škodljivimi žarki, da ne bo pordel in ne bo dobil sončnih opeklin.

V tem tednu je imela na nas velik vpliv polna luna. No, če sem iskrena, bolj name. Dejansko sem slabše spala in se pogosteje zbujala kot Cene. Odkar ga hranim po steklenički, odlično spi ponoči. Včasih spi tudi šest, sedem ur skupaj. Danes je spal le štiri ure, zato sem utrujena. Malce več počitka si bova privoščila čez dan in bova popolnoma v redu.

Ta teden sva bila z Nejcem tudi povabljena na rojstni dan najine zelo dobre prijateljice Valentine. Ata in mama sta se prijazno javila, da ga z veseljem v soboto zvečer čuvata. Po enem mesecu sva se tako prvič odpravila nekam sama. Verjetno me zaradi tega sedaj ogovarja veliko ljudi, ker sem doma pustila enomesečnega dojenčka. Vendar sva zanj dobro poskrbela, preden sva se poslovila od njega. Nahranila, umila, previla in oblekla sva ga v pižamo. Nato sva ga odnesla eno nadstropje višje k Nejčevim staršem. Odšla sva za dve uri v bližnjo hišo. Imela sva čuden občutek, ker sva vedela, da naju najin sinko čaka doma. V glavi sem ves čas premlevala, ali je sploh v redu, da sva šla, ali mu karkoli ta trenutek manjka, ali joka, ali bosta ata in mama znala poskrbeti zanj ... Najbolje bi bilo, če bi jim v sobo postavila kamero in bi jih lahko ves čas gledala. Ampak, ko sva se z Nejcem vrnila domov, sva imela pred sabo krasen prizor. Vsi trije so skupaj na sedežni spali. Ceneta sem samo prestavila v posteljico, tako da je lahko spal naprej. Omenila sta mi, da je le malo jokal, ker so ga mučili krči. Midva z Nejcem ga že malce bolje poznava in veva, kako reagirati v takšnem trenutku, ata in mama pa ne tako zelo, zato sta potrebovala malo dlje časa, da se je umiril. Ampak na koncu je bilo vse v redu. Super je bilo iti spet malo med ljudi, spiti en kozarček vina (ne dojim več, zato sem si ga lahko privoščila). Po drugi strani pa sem vseeno pazila, ker nisem vedela, kakšna noč  nas čaka. Nisem želela biti jaz tista, ki bo naslednji dan slabe volje in zelo utrujena. In priznati moram, da sem potihem vso nosečnost sanjala ta en kozarček vina in končno sem si ga lahko privoščila ...    

Photo by Yan Krukov from Pexels