Uporabne vsebine

Nosečnost je posebno obdobje za žensko, v katerem boste prekipevali od čustve. Smejali se boste na ves glas, čez nekaj minut pa bodo že privrele solze na plan. Povsem normalno je, da se sprašujete, kako boste kos novi vlogi, materinski. Da boste zadovoljno prebrodili to obdobje, smo za nasvete prosili Klavdijo Slapar, diplomirano babico, študentko zakonskih in družinskih študij.

Nosečnost pa ne prinese samo fizičnih sprememb za žensko, temveč tudi čustvene. Kaj botruje tem spremembam?

Tako je, v času nosečnosti se ženska počasi pripravlja na materinstvo, kar pomeni, da prihaja do sprememb na vseh področjih. Za največ sprememb so odgovorni hormoni in naraven potek, razvoj nosečnosti. Namreč poznamo prav tipično vedenje žensk, ki pričakujejo otroka.

Kakšno je razpoloženje in vedenje ženske, ki je v veselem pričakovanju?

Najpogosteje so na začetku, ko izvedo za nosečnost vesele ali pa v nekem stanju šoka, sploh če nosečnost ni bila pričakovana, načrtovana. Pogosto se ženske kasneje sramujejo teh prvih odzivov, vendar moram poudariti, da so te »šokantni« začetki kar pogosti, včasih tudi pri ženskah, ki so se trudile zanositi. Namreč ob pozitivnem testu nosečnosti se lahko hitro prebudi vrsta strahov – od tega, ali bo z otrokom vse v redu do dvomov v to, kakšne mame bodo. Sčasoma se pri večini žensk tovrstni dvomi v večji meri razblinijo, vseeno pa se kdaj pa kdaj prikrade v misel kakšen strah, dvom, občutek nemoči. In to je popolnoma normalno. Kasneje pa se seveda pojavijo drugačne misli in občutki – bolj kot se bliža porod, bolj se nosečnice sprašujejo, kako bodo zmogle roditi, biti mame, partnerice … Podobno doživljajo tudi moški – tudi njih je pogosto strah tega, da bi se porod kako zakompliciral, kako jim bo šlo starševstvo od rok … Razpoloženje pa lahko niha tudi zaradi hormonskih sprememb in do neke mere je to pričakovano.

Čustva med nosečnostjo pa niso vedno srečna, vesela, polna optimizma, včasih se ženska ujame tudi v vrtinec tistih manj lepih. Kakšna so ta čustva? Kaj lahko pričakuje in je povsem normalno?

Na kratko sem jih opisala že zgoraj. Čustva so torej prisotna v vseh odtenkih. Od tistih mavričnih do tistih malo temnejših. Vsa čustva so v redu, tudi jeza in strah, čeprav jih kot družba označujemo kot manj željene. Pogosto pa je njuna prisotnost ali prisotnost drugih neželenih čustev zgolj pokazatelj neke stiske, ki je v nas. Takrat pa je smiselno narediti kakšen korak naprej k raziskovanju globin naših čutenj.

Kako naj ženska reagira na takšno paleto raznovrstnih čustev? Kako naj jim bo kos?

Kot sem že dejala, je podpora tista, ki je za žensko v tem občutljivem obdobju zelo pomembna. Prav tako se spodbuja rast in razvoj partnerskega odnosa. Če pa gre za neka čustvena stanja, ki ne odidejo tako zlahka, pa je potrebna tudi strokovna pomoč, podpora.

Je prav, da se o svojih čustvih in razmišljanju, ne glede kakšno je, pogovori tudi s partnerjem, bodočim očetom?

Sigurno! Sploh, če je njun odnos funkcionalen in dovolj varen, da si lahko iskreno zaupata vse, brez da bi prišlo do obtoževanj, kritiziranj … Če pa se pojavijo težave v komunikaciji pa se s partnersko terapijo ali svetovanjem, da podpreti par na poti do bolj povezanega in sočutnega partnerskega odnosa.

Se njeno čustvovanje odraža tudi na otročka, ki ga nosi pod srcem? Lahko negativne misli vplivajo na plod?

To je vedno eno najbolj nehvaležnih vprašanj. In ne zato, ker bi bilo z vprašanjem karkoli narobe, ampak ker ženske po tem, ko izvedo, da njihovo čustveno stanje vpliva na otroka, čutijo ogromno krivde. Tu bi poudarila to – zdravo in normalno je, da ženska čuti celo paleto čustev. Najbolj pomembno je, da je pristna v izražanju le-teh in da jih ne tlači vase. Bolj kot zanikamo prisotnost določenih čustev, dlje časa jih nosimo s seboj. Pa še to – otrok že v času nosečnosti lahko dobi izkušnjo, da nobeno od čustev ni ogrožajoče, predvsem, če se ženska sčasoma pomiri. Vplivi na plod so pogostejši ob kroničnih čustvenih stanjih (depresija, osebnostne motnje …) in takrat je tudi ustrezna strokovna pomoč zelo dobrodošla za celotno (bodočo) družino.

Vsi omenjajo sindrom gnezdenja, ki se pojavi med nosečnostjo. Kaj pravzaprav to pomeni?

Gnezdenje je lahko celo eno tistih znakov, da se porod približuje. V resnici je gnezdenje točno to, kar že po sami besedi lahko sklepamo – priprava doma za prihod novorojenčka. Nekatere v tem času nenehno čistijo stanovanje, pripravljajo omaro z oblačili za novorojenčka, s partnerjem preurejajo stanovanje, belijo stene, ribajo tla … Včasih so prav simpatične, ker se dejansko ne zmorejo ustaviti in jih zmoti prav vsaka pikica prahu, tako da res čistijo, kolikor le zmorejo in še malo. Nekatere pa želijo imeti res vse pripravljeno pred prihodom otroka, kar pa vedno ni možno in jih to lahko spravlja v stres.

Ali lahko nosečnica zapade v depresijo? Kateri so znaki, ki jih moramo prepoznati? Kako ji lahko pomagajo partner, mama, prijateljica ali celo strokovnjak?

Tudi to je možno, seveda. Najbolj tipična znaka sta izguba zanimanja za aktivnosti, v katerih so prej uživale ter dolgotrajna žalost. Ostali znaki so lahko: občutki nemoči, nemirnosti, obupa, slabega počutja, velike utrujenosti, pomanjkanje energije, težave s spanjem, lahko se pojavi tudi nespečnost, občutki manjvrednosti ali krivde. Pogosto so prisotni tudi znaki, kot so jokavost, počasno razmišljanje, težave z osredotočenostjo, oseba ne zmore vstati iz postelje. V Sloveniji je tudi poporodna depresija pogosta - pojavi se pri kar od dveh od 10 ženskah. Po porodu se pojavi tudi poporodna otožnost, ki pa je v blažji obliki in stanje se izboljša v roku nekaj dni.

Dobro je, da se ženski takrat omogoči, da poskrbi zase – od zdrave prehrane, telesne aktivnosti do rednega počitka in umirjenega časa zase. Zelo pomaga tudi podpora partnerja in bližnjih. Ob tem je pomembno, da se zavedajo, da je depresija bolezensko stanje in nikakor ni to nekaj, kar si je ženska sama izbrala! V veliko pomoč pa so tudi podporne skupine za mamice. Pogosto ženske po tovrstnih srečanjih izrazijo, da se je njihovo zadovoljstvo z materinstvom povečalo oziroma da se zdaj lažje soočajo z izzivi materinstva, partnerstva in ostalih odnosov. Na srečanjih si tudi delijo izkušnje in vse je za malenkost lažje, ko veš da nisi sam v določenih občutkih, stanjih. Vsekakor pa bi priporočala tudi strokovno podporo (psiholog, psihoterapevt, psihiater), ki pa je odvisna od stanja ženske

Avtor: N.K.